Page 37 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 37
branje filozofskih besedi
filozofske vsebine najti tudi v knjigah, ki same po sebi niso filozofske, in teh
knjig ni malo. A če se pri obravnavi omejimo na filozofske knjige, jih lah-
ko tako kakor vire razdelimo na primarne in sekundarne. Ta delitev je po-
membna, saj je način branja delno odvisen od tega, katero vrsto filozofske-
ga besedila beremo.
V primarnih delih avtor predstavlja izvirne poglede in argumente o
izbrani temi. Njihov cilj je priti do resnice o neki zamisli. Primarna dela
imajo tri oblike: obliko knjige, članka ali dela antologije. Sekundarna dela
oziroma komentarji so vodniki za branje primarnih del. Primerno je, da
jih berete šele po tem, ko ste prebrali primarno delo, ki ga obravnavajo. Če
berete izvirnik z očmi koga drugega, namreč pisca komentarja besedila ali
uvoda v besedilo, to ni bližnjica do razumevanja, temveč ovinek okrog nje-
ga. Izjema je obnova posameznih filozofskih izhodišč, ki ne zajema teorij
posameznega avtorja. Te predstavijo širši okvir problema, o katerem go-
vori primarni vir, to ozadje pa pomaga pri študiju izvirnikov, tako da ga je
smiselno brati vzporedno z njimi, vendar ne namesto njih. Študij primar-
nih virov prisili bralca k soočenju z avtorjem, a tudi s samim sabo, s svojimi
držami, stališči in sposobnostmi, tako da gre pri branju nekako za samo-
uresničevanje, pravi Woodhouse. In analiza branega avtorja tako posta-
ne samoanaliza. Dolgotrajni spoprijem z avtorjem pa proizvede vednost,
ki daleč presega površno pomnjenje, s katerim je povezano branje kratkih
predstavitev avtorjevih del.
Branje filozofskih del je torej resen intelektualni izziv. Zato je na eni
stani za vsako bralno seanso treba imeti dovolj časa, vsaj eno uro, po drugi
strani pa je dobro brati vsaj malo vsak dan in ne poskušati prebrati veliko
naenkrat. Branje zahteva posvetovanje s priročniki, slovarji. In tudi nekaj
osebne razdalje – osebni okus in naše pristranosti naj ne vplivajo na odnos
do avtorjevih argumentov.
Vsako delo naj bi prebrali vsaj dvakrat. Prvo branje meri na razumeva-
nje, drugo na kritiko. Pri prvem branju smo kolikor se da naklonjeni avtor-
ju (načelo dobrohotnosti), beremo dejavno in dele besedila povezujemo z
bistvenimi idejami ter se poskušamo od posameznih dreves prebiti do goz-
da, od delov k pregledu celote. Pregled nad celoto nam bo pozneje pomagal
bolje razumeti posamezne dele.
Dejavno branje zahteva sprotne zapiske, ki vključujejo splošno oprede-
litev teme in povzetek vseh glavnih delov knjige. Izraz »v lastnih besedah«
je ključen – če znamo ponoviti samo avtorjeve formulacije, če se mora-
mo držati njegovih besednih zvez, je to znamenje, da ne razumemo dobro
37
filozofske vsebine najti tudi v knjigah, ki same po sebi niso filozofske, in teh
knjig ni malo. A če se pri obravnavi omejimo na filozofske knjige, jih lah-
ko tako kakor vire razdelimo na primarne in sekundarne. Ta delitev je po-
membna, saj je način branja delno odvisen od tega, katero vrsto filozofske-
ga besedila beremo.
V primarnih delih avtor predstavlja izvirne poglede in argumente o
izbrani temi. Njihov cilj je priti do resnice o neki zamisli. Primarna dela
imajo tri oblike: obliko knjige, članka ali dela antologije. Sekundarna dela
oziroma komentarji so vodniki za branje primarnih del. Primerno je, da
jih berete šele po tem, ko ste prebrali primarno delo, ki ga obravnavajo. Če
berete izvirnik z očmi koga drugega, namreč pisca komentarja besedila ali
uvoda v besedilo, to ni bližnjica do razumevanja, temveč ovinek okrog nje-
ga. Izjema je obnova posameznih filozofskih izhodišč, ki ne zajema teorij
posameznega avtorja. Te predstavijo širši okvir problema, o katerem go-
vori primarni vir, to ozadje pa pomaga pri študiju izvirnikov, tako da ga je
smiselno brati vzporedno z njimi, vendar ne namesto njih. Študij primar-
nih virov prisili bralca k soočenju z avtorjem, a tudi s samim sabo, s svojimi
držami, stališči in sposobnostmi, tako da gre pri branju nekako za samo-
uresničevanje, pravi Woodhouse. In analiza branega avtorja tako posta-
ne samoanaliza. Dolgotrajni spoprijem z avtorjem pa proizvede vednost,
ki daleč presega površno pomnjenje, s katerim je povezano branje kratkih
predstavitev avtorjevih del.
Branje filozofskih del je torej resen intelektualni izziv. Zato je na eni
stani za vsako bralno seanso treba imeti dovolj časa, vsaj eno uro, po drugi
strani pa je dobro brati vsaj malo vsak dan in ne poskušati prebrati veliko
naenkrat. Branje zahteva posvetovanje s priročniki, slovarji. In tudi nekaj
osebne razdalje – osebni okus in naše pristranosti naj ne vplivajo na odnos
do avtorjevih argumentov.
Vsako delo naj bi prebrali vsaj dvakrat. Prvo branje meri na razumeva-
nje, drugo na kritiko. Pri prvem branju smo kolikor se da naklonjeni avtor-
ju (načelo dobrohotnosti), beremo dejavno in dele besedila povezujemo z
bistvenimi idejami ter se poskušamo od posameznih dreves prebiti do goz-
da, od delov k pregledu celote. Pregled nad celoto nam bo pozneje pomagal
bolje razumeti posamezne dele.
Dejavno branje zahteva sprotne zapiske, ki vključujejo splošno oprede-
litev teme in povzetek vseh glavnih delov knjige. Izraz »v lastnih besedah«
je ključen – če znamo ponoviti samo avtorjeve formulacije, če se mora-
mo držati njegovih besednih zvez, je to znamenje, da ne razumemo dobro
37
