Page 28 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 28
prispevki k didaktiki filozofije/etike
po filozofiji in vsebino filozofije odpira vprašanje, kakšen je status didakti-
ke: je didaktika filozofije govor, ki nagovarja filozofe, ali pa govor, ki nago-
varja splošno javnost? Če naj nagovarja filozofe, bi moral ta govor biti filo-
zofski. Iz vpeljane dihotomije med filozofi in splošno javnostjo pa ne sledi,
da govor, ki nagovarja splošno javnost o potrebi po filozofiji, ni zavezan fi-
lozofiji. Seveda mora vsak govor, ki hoče biti razumljen, upoštevati svojega
naslovnika, toda ali to pomeni, da se mora govor, ki posreduje med filozo-
fijo in nefilozofi, odpovedati ostrini filozofske refleksije in meriti predvsem
na družbeno sprejemljivost? Dilema je še toliko večja, ker prioriteta spreje-
mljivosti pod vprašaj postavi bistven vidik filozofije, namreč kritično pre-
misliti tisto, kar je splošno sprejeto in vsem samoumevno.
Martensovega premika didaktičnega premisleka v vode splošno spre-
jemljivega ne popravi poznejša razdelava, ki filozofiji poskuša dati bolj spe-
cifično filozofsko vsebino. Martens namreč v svoji tretji fazi pojmovanje fi-
lozofije razširi in poudarja sicer še vedno »metodološko«, a vendarle širše
branje filozofije. S tem nadgradi poudarka, ki sta bili za njegov didaktični
premislek značilna do takrat, namreč navezavo filozofije na predrazume-
vanje nefilozofov (prvi korak dialoško pragmatične didaktike filozofije) in
povezave med filozofijo in argumentacijo kot ključno za sodelovanje v jav-
nem življenju demokratičnih družb (filozofija kot kulturna tehnika).
Pravzaprav se Martensov odnos do filozofije jasno pokaže v nje-
govi tretji fazi, ko razvija integrativno paradigmo filozofske metode.
Martensova integrativni pristop združuje dvoje: povzema različne filozof-
ske tradicije in jih povezuje v model filozofskega mišljenja v šoli. Martens
v »kompleksnem procesu mišljenja«, ki ga predlaga kot model filozofira-
nja, združuje pet filozofski metod: fenomenološko, hermenevtično, analitič-
no, dialektično in spekulativno (intuitivno-kreativno). Posamezna metoda
je v Martensovi izpeljavi deležna zgolj minimalne opredelitve. Pri fenome-
nološki gre tako za to, da »diferencirano in izčrpno opišem, kar zapažam,
izkusim, zaznavam ali pri sebi mislim« (Martens, 2003: 54), pri hermenev-
tični metodi gre za branje besedil, pri analitični metodi za preverjanje cen-
tralnih pojmov in argumentov, pri dialektični metodi za diskusijo za in
proti. Martens priznava, da naštete metode le v šibkem smislu ustrezajo
metodam, ki jih uporabljajo filozofi (in za primerjavo navede fenomenolo-
gijo Husserla, analizo Wittgensteina, hermenevtiko Gadamerja, dialekti-
ko Hegla, spekulacijo Descartesa). Vendar pa vztraja, da gre »elementarno
metodo filozofskega mišljenja«, ki v temeljnih potezah vendarle ustreza fi-
lozofskim metodam. Še več, po Martensu vse filozofske metode izvirajo iz
28
po filozofiji in vsebino filozofije odpira vprašanje, kakšen je status didakti-
ke: je didaktika filozofije govor, ki nagovarja filozofe, ali pa govor, ki nago-
varja splošno javnost? Če naj nagovarja filozofe, bi moral ta govor biti filo-
zofski. Iz vpeljane dihotomije med filozofi in splošno javnostjo pa ne sledi,
da govor, ki nagovarja splošno javnost o potrebi po filozofiji, ni zavezan fi-
lozofiji. Seveda mora vsak govor, ki hoče biti razumljen, upoštevati svojega
naslovnika, toda ali to pomeni, da se mora govor, ki posreduje med filozo-
fijo in nefilozofi, odpovedati ostrini filozofske refleksije in meriti predvsem
na družbeno sprejemljivost? Dilema je še toliko večja, ker prioriteta spreje-
mljivosti pod vprašaj postavi bistven vidik filozofije, namreč kritično pre-
misliti tisto, kar je splošno sprejeto in vsem samoumevno.
Martensovega premika didaktičnega premisleka v vode splošno spre-
jemljivega ne popravi poznejša razdelava, ki filozofiji poskuša dati bolj spe-
cifično filozofsko vsebino. Martens namreč v svoji tretji fazi pojmovanje fi-
lozofije razširi in poudarja sicer še vedno »metodološko«, a vendarle širše
branje filozofije. S tem nadgradi poudarka, ki sta bili za njegov didaktični
premislek značilna do takrat, namreč navezavo filozofije na predrazume-
vanje nefilozofov (prvi korak dialoško pragmatične didaktike filozofije) in
povezave med filozofijo in argumentacijo kot ključno za sodelovanje v jav-
nem življenju demokratičnih družb (filozofija kot kulturna tehnika).
Pravzaprav se Martensov odnos do filozofije jasno pokaže v nje-
govi tretji fazi, ko razvija integrativno paradigmo filozofske metode.
Martensova integrativni pristop združuje dvoje: povzema različne filozof-
ske tradicije in jih povezuje v model filozofskega mišljenja v šoli. Martens
v »kompleksnem procesu mišljenja«, ki ga predlaga kot model filozofira-
nja, združuje pet filozofski metod: fenomenološko, hermenevtično, analitič-
no, dialektično in spekulativno (intuitivno-kreativno). Posamezna metoda
je v Martensovi izpeljavi deležna zgolj minimalne opredelitve. Pri fenome-
nološki gre tako za to, da »diferencirano in izčrpno opišem, kar zapažam,
izkusim, zaznavam ali pri sebi mislim« (Martens, 2003: 54), pri hermenev-
tični metodi gre za branje besedil, pri analitični metodi za preverjanje cen-
tralnih pojmov in argumentov, pri dialektični metodi za diskusijo za in
proti. Martens priznava, da naštete metode le v šibkem smislu ustrezajo
metodam, ki jih uporabljajo filozofi (in za primerjavo navede fenomenolo-
gijo Husserla, analizo Wittgensteina, hermenevtiko Gadamerja, dialekti-
ko Hegla, spekulacijo Descartesa). Vendar pa vztraja, da gre »elementarno
metodo filozofskega mišljenja«, ki v temeljnih potezah vendarle ustreza fi-
lozofskim metodam. Še več, po Martensu vse filozofske metode izvirajo iz
28
