Page 27 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 27
cilji pouka filozofije, instrumentalizacija in didaktike filozofije
Drugi Martensov poseg v didaktiko filozofije je vpeljava teze, da je fi-
lozofij kulturna tehnika, ki ima enak civilizacijski pomen, kot ga imajo bra-
nje, pisanje in računanje. Martens zapiše:
»V kulturi, v kateri noben polnoleten državljan brez sposobnos-
ti govora, argumentacije in kritike ne more oblikovati indivi-
dualnega življenja in se udeleževati demokratičnih procesov, je
filozofiranje, ki ga razumemo kot izrazno, profesionalno izvede-
no učenje takšnih sposobnosti, četrta nujna kulturna tehnika.«
(Martens 1997, 5)
Martens razvija več argumentov v prid trditve, da filozofija »spada k
naši kulturi« (Martens, 2003: 30–31). Prvi je povezan z genezo: filozofiranje
je nastala v evropski kulturi in je del evropske kulturne dediščine. Drugi
je antropološki: filozofiranje je značilnost človeške narave, ki s simbolni-
mi formami vzpostavlja distanco refleksije do danega. Tretji je deskripti-
ven: filozofiranje spada k zahodni moderni, za katero je značilno refleksiv-
no demokratično oblikovanje volje. Četrti je normativen: filozofiranje bi
moralo biti del smiselnega, samodoločujočega življenja. Peti je metodičen:
filozofijo je treba kultivirati, nihče se preprosto ne rodi kot filozof. Šesti
povzema prvih pet in upravičuje (legitimira) filozofiranje v šoli v navezavi
na sposobnost za kritiko in oblikovanje osebnosti ter demokratično vzgo-
jo. Iz filozofiranja kot kulturne tehnike na različnih ravneh »naše kulture«
sledi trojni cilj filozofiranja v šoli: kritika, demokracija, razvoj osebnosti.
Filozofiranje je preprosto del kulture oziroma »našega« načina življenja, iz
tega izhajajo cilji filozofiranja v šoli.
Uvrstitev filozofije med temelje kulture je retorično zanimivo, vendar
vsebinsko problematično. Je filozofija res tehnika? Je filozofija res podobna
branju, pisanju in računanju? In v drugi smeri: ali branje in pisanje res lah-
ko razumemo kot kulturne tehnike? Videti je, da gre pri Martensovem go-
voru o filozofiji kot kulturni tehniki za deklarativna besedila, ki vzpostav-
ljajo prostor za filozofijo v družbi, njihov primarni namen pa ni refleksija
tega prostora. Zato ne čudi, da je cilj filozofiranja v šoli kot sposobnost za
kritiko, oblikovanje osebnosti in demokratično vzgojo naveden, ne da bi
se ga poskušalo problematizirati. Tako da gre pri Martensovih izpeljavah
o kulturni tehniki bolj za gesto, s katero se želi poseči v javni govor. Gre za
govor o filozofski kulturi (filozofija kot bistveni del kulture tako vzpostav-
lja neko filozofsko kulturo) in zagovor filozofske kulture, ki ima sam speci-
fičen filozofski primanjkljaj. To neskladje med obliko vpeljevanja potrebe
27
Drugi Martensov poseg v didaktiko filozofije je vpeljava teze, da je fi-
lozofij kulturna tehnika, ki ima enak civilizacijski pomen, kot ga imajo bra-
nje, pisanje in računanje. Martens zapiše:
»V kulturi, v kateri noben polnoleten državljan brez sposobnos-
ti govora, argumentacije in kritike ne more oblikovati indivi-
dualnega življenja in se udeleževati demokratičnih procesov, je
filozofiranje, ki ga razumemo kot izrazno, profesionalno izvede-
no učenje takšnih sposobnosti, četrta nujna kulturna tehnika.«
(Martens 1997, 5)
Martens razvija več argumentov v prid trditve, da filozofija »spada k
naši kulturi« (Martens, 2003: 30–31). Prvi je povezan z genezo: filozofiranje
je nastala v evropski kulturi in je del evropske kulturne dediščine. Drugi
je antropološki: filozofiranje je značilnost človeške narave, ki s simbolni-
mi formami vzpostavlja distanco refleksije do danega. Tretji je deskripti-
ven: filozofiranje spada k zahodni moderni, za katero je značilno refleksiv-
no demokratično oblikovanje volje. Četrti je normativen: filozofiranje bi
moralo biti del smiselnega, samodoločujočega življenja. Peti je metodičen:
filozofijo je treba kultivirati, nihče se preprosto ne rodi kot filozof. Šesti
povzema prvih pet in upravičuje (legitimira) filozofiranje v šoli v navezavi
na sposobnost za kritiko in oblikovanje osebnosti ter demokratično vzgo-
jo. Iz filozofiranja kot kulturne tehnike na različnih ravneh »naše kulture«
sledi trojni cilj filozofiranja v šoli: kritika, demokracija, razvoj osebnosti.
Filozofiranje je preprosto del kulture oziroma »našega« načina življenja, iz
tega izhajajo cilji filozofiranja v šoli.
Uvrstitev filozofije med temelje kulture je retorično zanimivo, vendar
vsebinsko problematično. Je filozofija res tehnika? Je filozofija res podobna
branju, pisanju in računanju? In v drugi smeri: ali branje in pisanje res lah-
ko razumemo kot kulturne tehnike? Videti je, da gre pri Martensovem go-
voru o filozofiji kot kulturni tehniki za deklarativna besedila, ki vzpostav-
ljajo prostor za filozofijo v družbi, njihov primarni namen pa ni refleksija
tega prostora. Zato ne čudi, da je cilj filozofiranja v šoli kot sposobnost za
kritiko, oblikovanje osebnosti in demokratično vzgojo naveden, ne da bi
se ga poskušalo problematizirati. Tako da gre pri Martensovih izpeljavah
o kulturni tehniki bolj za gesto, s katero se želi poseči v javni govor. Gre za
govor o filozofski kulturi (filozofija kot bistveni del kulture tako vzpostav-
lja neko filozofsko kulturo) in zagovor filozofske kulture, ki ima sam speci-
fičen filozofski primanjkljaj. To neskladje med obliko vpeljevanja potrebe
27
