Page 31 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 31
cilji pouka filozofije, instrumentalizacija in didaktike filozofije
narediti za problematično, da bi ga lahko razumeli. Težava je torej v tem, da
je treba uporabiti filozofijo, da bi razumeli vsakdanje razumevanje. Kolikor
predpostavimo vsakdanje razumevanje kot samoumevno, se filozofije loti-
mo iz perspektive samoumevnega. To je perspektiva, ki jo filozofija ravno
postavlja pod vprašaj. Temeljna gesta filozofije pa je že pri Sokratu samou-
mevno postaviti pod vprašaj. Ta gesta ni tuja vsakdanjemu življenju, ni pa
v vsakdanu prevladujoča. Prevladujoč odnos je prej odnos ustaljenosti, na-
vajenosti, samoumevnosti. Filozofija kot refleksija ta odnos problematizi-
ra. Zato ta perspektiva ne more služiti kot osnova za mišljenje posredovanja
med vsakdanjim in akademskim.
V tem smislu je težnja po integrativnost pri Martensovi metodi simp-
tomatična. Ker obstajajo različne filozofije, ki se med sabo razlikujejo in
se pogosto ostro kritizirajo, ni mogoče posredovati filozofije kot področ-
ja, kjer obstaja neko enotno, homogeno polje spoznanja. Podobno velja tudi
za metodo: iz različnih filozofskih pristopov ni mogoče oblikovati enotne
metode. To niti ni zaželeno, saj je lahko pomemben uvid filozofije ravno v
nezdružljivih perspektivah, od katerih vsaka razkriva del realnosti, ki dru-
gi ni dostopen. Integrativnost zabriše razlike, napetosti, protislovja, izbri-
še momente, ki se upirajo posredovanju in poenotenju. Zabriše tisto, kar je
problematično. Zabriše vir filozofije.
Ob metodi petih prstov imamo lahko v mislih majhne otroke, ki pot-
rebujejo zunanjo strukturo pri srečevanju s filozofskim mišljenje. Filozofija
je vpeljana kot zakladnica orodij in vsebin, ki se jih po potrebi uporabi.
Raba filozofije pri Martensu je tako v resnici instrumentalna.
Sklep
Status ciljev pouka filozofije je večznačen. Zunanji cilji podrejajo predmet
vnaprej danim smotrom, a tudi komunicirajo s splošno javnostjo in odpi-
rajo prostor v družbi. Formalna edukacija tako obsega strukture, ki hkra-
ti omogočajo in omejujejo: vzpostavljajo vrsto formalnih zahtev, ki so sicer
zunanji procesu dela v razredu, vendar pa so to tudi okviri, ki dajejo mo-
dele za delo, besednjak za opisovanje procesov, in tako nevidno, a nenehno
vplivajo na šolsko prakso.
Iz te izpeljave sledi dodatni poudarek glede razmerja med zunanjimi
in notranjimi cilji filozofije. Zunanji cilji se zdijo potrebni, ker širšo jav-
nost opozarjajo na pomen filozofije, notranji pa zato, ker omogočajo mis-
liti prakso filozofije ter imajo status nekakšne wittgensteinovske lestve, ki
lajša vstop v filozofiranje. Vendar zunanji cilji ne morejo biti neposredno
31
narediti za problematično, da bi ga lahko razumeli. Težava je torej v tem, da
je treba uporabiti filozofijo, da bi razumeli vsakdanje razumevanje. Kolikor
predpostavimo vsakdanje razumevanje kot samoumevno, se filozofije loti-
mo iz perspektive samoumevnega. To je perspektiva, ki jo filozofija ravno
postavlja pod vprašaj. Temeljna gesta filozofije pa je že pri Sokratu samou-
mevno postaviti pod vprašaj. Ta gesta ni tuja vsakdanjemu življenju, ni pa
v vsakdanu prevladujoča. Prevladujoč odnos je prej odnos ustaljenosti, na-
vajenosti, samoumevnosti. Filozofija kot refleksija ta odnos problematizi-
ra. Zato ta perspektiva ne more služiti kot osnova za mišljenje posredovanja
med vsakdanjim in akademskim.
V tem smislu je težnja po integrativnost pri Martensovi metodi simp-
tomatična. Ker obstajajo različne filozofije, ki se med sabo razlikujejo in
se pogosto ostro kritizirajo, ni mogoče posredovati filozofije kot področ-
ja, kjer obstaja neko enotno, homogeno polje spoznanja. Podobno velja tudi
za metodo: iz različnih filozofskih pristopov ni mogoče oblikovati enotne
metode. To niti ni zaželeno, saj je lahko pomemben uvid filozofije ravno v
nezdružljivih perspektivah, od katerih vsaka razkriva del realnosti, ki dru-
gi ni dostopen. Integrativnost zabriše razlike, napetosti, protislovja, izbri-
še momente, ki se upirajo posredovanju in poenotenju. Zabriše tisto, kar je
problematično. Zabriše vir filozofije.
Ob metodi petih prstov imamo lahko v mislih majhne otroke, ki pot-
rebujejo zunanjo strukturo pri srečevanju s filozofskim mišljenje. Filozofija
je vpeljana kot zakladnica orodij in vsebin, ki se jih po potrebi uporabi.
Raba filozofije pri Martensu je tako v resnici instrumentalna.
Sklep
Status ciljev pouka filozofije je večznačen. Zunanji cilji podrejajo predmet
vnaprej danim smotrom, a tudi komunicirajo s splošno javnostjo in odpi-
rajo prostor v družbi. Formalna edukacija tako obsega strukture, ki hkra-
ti omogočajo in omejujejo: vzpostavljajo vrsto formalnih zahtev, ki so sicer
zunanji procesu dela v razredu, vendar pa so to tudi okviri, ki dajejo mo-
dele za delo, besednjak za opisovanje procesov, in tako nevidno, a nenehno
vplivajo na šolsko prakso.
Iz te izpeljave sledi dodatni poudarek glede razmerja med zunanjimi
in notranjimi cilji filozofije. Zunanji cilji se zdijo potrebni, ker širšo jav-
nost opozarjajo na pomen filozofije, notranji pa zato, ker omogočajo mis-
liti prakso filozofije ter imajo status nekakšne wittgensteinovske lestve, ki
lajša vstop v filozofiranje. Vendar zunanji cilji ne morejo biti neposredno
31
