Page 33 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 33
cilji pouka filozofije, instrumentalizacija in didaktike filozofije
zato, da se poskuša vzbuditi željo v otrocih in mladih, da bi hoteli
eksistirati v svetu in z svetom na ta način.« (Biesta, 2017: 434–435)
Biesta kot nasprotje instrumentalizacije postavlja interupcijo, zausta-
vite, in kot nasprotje didaktiki, ki spodbuja spraševanje, zastavljanje vpra-
šanj in čudenje, postavlja didaktiko, ki pod vprašaj postavi sam subjekt.7
Posledično pa tudi didaktiko, ki pod vprašaj postavlja samo didaktiko –
ki nenehno preverja svoj status ter s tem stalno problematizira svoje lastne
predpostavke.
Iz tega bi lahko izpeljali, da imamo pri didaktika filozofije pravzaprav
opraviti s trojno podvojitvijo. Prva je povezana z razlikovanjem med siste-
matizirajočo in avtorsko didaktiko. Druga dvojnost izhaja iz njenega mesta
v šolskem sistemu. Na eni strani je didaktika del formalnih zahtev, poveza-
nih s poučevanjem posameznega šolskega predmeta, saj mora vsak šolski
predmet razvijati svojo didaktiko, katere cilj je pomagati pri poučevanju
predmeta v določenih, se pravi šolskih okvirih. Po drugi strani pa je didak-
tika povezana z refleksijo poučevanja. Filozofi, ki poučujejo filozofijo v šoli,
skušajo misliti lastno prakso v razredu. V tem smislu niso vezani na dane
okoliščine poučevanja, temveč lahko gledajo širše in celo morajo gledati
širše. Del mišljenja ni samo analiza tega, kar je, temveč tudi postavitev tega,
kar je, v razmerje z množico drugih možnih ureditev. Razliko med tema
pristopoma, razliko med tema momentoma didaktike bi lahko zajeli z raz-
likovanjem med šolsko in filozofsko didaktiko filozofije.
Iz Biestove pedagogike interupcije in razlikovanja med postavljanjem
vprašanj in postavljenostjo pod vprašaj pa sledi še druga dvojnost didak-
tik filozofije: dvojnost didaktike, ki skrbi za gladek potek zastavljanja vpra-
šanj, in didaktike, ki zaustavlja proces in odpira prostor, v katerem se zas-
tavi vprašanje glede samih učencev – se pravi didaktike, ki posameznega
učenca nagovarja, naj postane subjekt. Prvi bi lahko rekli didaktika spraše-
vanja, drugi pa didaktika interupcije.
7 V tej tematizaciji filozofije se Biesta ujema z Rancierem, ki elementarni pouk filozo-
fije skuša misliti kot prekinitev diskurza, se pravi ne kot uvod v filozofijo oziroma fi-
lozofski diskurz, temveč kot intervencijo v diskurze, ki že potekajo. Ranciere pouk
filozofije in filozofijo samo vidi predvsem kot »način interupcije nekega števila dis-
kurzov« (Ranciere, 2001: 24), ki proizvede »destabilizacijo v mislih« (Ranciere, 2001:
26).
33
zato, da se poskuša vzbuditi željo v otrocih in mladih, da bi hoteli
eksistirati v svetu in z svetom na ta način.« (Biesta, 2017: 434–435)
Biesta kot nasprotje instrumentalizacije postavlja interupcijo, zausta-
vite, in kot nasprotje didaktiki, ki spodbuja spraševanje, zastavljanje vpra-
šanj in čudenje, postavlja didaktiko, ki pod vprašaj postavi sam subjekt.7
Posledično pa tudi didaktiko, ki pod vprašaj postavlja samo didaktiko –
ki nenehno preverja svoj status ter s tem stalno problematizira svoje lastne
predpostavke.
Iz tega bi lahko izpeljali, da imamo pri didaktika filozofije pravzaprav
opraviti s trojno podvojitvijo. Prva je povezana z razlikovanjem med siste-
matizirajočo in avtorsko didaktiko. Druga dvojnost izhaja iz njenega mesta
v šolskem sistemu. Na eni strani je didaktika del formalnih zahtev, poveza-
nih s poučevanjem posameznega šolskega predmeta, saj mora vsak šolski
predmet razvijati svojo didaktiko, katere cilj je pomagati pri poučevanju
predmeta v določenih, se pravi šolskih okvirih. Po drugi strani pa je didak-
tika povezana z refleksijo poučevanja. Filozofi, ki poučujejo filozofijo v šoli,
skušajo misliti lastno prakso v razredu. V tem smislu niso vezani na dane
okoliščine poučevanja, temveč lahko gledajo širše in celo morajo gledati
širše. Del mišljenja ni samo analiza tega, kar je, temveč tudi postavitev tega,
kar je, v razmerje z množico drugih možnih ureditev. Razliko med tema
pristopoma, razliko med tema momentoma didaktike bi lahko zajeli z raz-
likovanjem med šolsko in filozofsko didaktiko filozofije.
Iz Biestove pedagogike interupcije in razlikovanja med postavljanjem
vprašanj in postavljenostjo pod vprašaj pa sledi še druga dvojnost didak-
tik filozofije: dvojnost didaktike, ki skrbi za gladek potek zastavljanja vpra-
šanj, in didaktike, ki zaustavlja proces in odpira prostor, v katerem se zas-
tavi vprašanje glede samih učencev – se pravi didaktike, ki posameznega
učenca nagovarja, naj postane subjekt. Prvi bi lahko rekli didaktika spraše-
vanja, drugi pa didaktika interupcije.
7 V tej tematizaciji filozofije se Biesta ujema z Rancierem, ki elementarni pouk filozo-
fije skuša misliti kot prekinitev diskurza, se pravi ne kot uvod v filozofijo oziroma fi-
lozofski diskurz, temveč kot intervencijo v diskurze, ki že potekajo. Ranciere pouk
filozofije in filozofijo samo vidi predvsem kot »način interupcije nekega števila dis-
kurzov« (Ranciere, 2001: 24), ki proizvede »destabilizacijo v mislih« (Ranciere, 2001:
26).
33
