Page 30 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 30
prispevki k didaktiki filozofije/etike
Martens poudarja medsebojno povezavo korakov oziroma njihovo
»integrativno rabo«, njihovo minimalno obliko pa predstavi kot »opiso-
vanje, razumevanje, pojasnjevanje, nasprotovanje in domnevanje« (ibid.).
Tako da metode vedno bolj dobivajo obliko »tool kit«, se pravi skrinje z
orodjem, in so vse manj povezane s ključnimi filozofskimi paradigmami
mišljenja. S tem se po eni strani širi koncepcijo filozofskih spretnosti, ki
jih francoski didaktik Michael Tozzi (1996: 147) v obliki temeljnih filozof-
skih kompetenc zoži na problematizacijo, konceptualizacijo in argumenta-
cijo, in vpelje širši pogled na prakso filozofskega mišljenja. Po drugi stra-
ni pa je taka rekonstrukcija filozofskega mišljenja deluje zavajajoče. Najprej
zato, ker se znotraj posameznih filozofskih šol ne govori o filozofskih me-
todah na tak način. Zastavi se torej vprašanje, iz katere perspektive se filo-
zofija kaže kot tovrstna množica metod. Potem zato, ker četudi sprejmemo
obstoj denimo hermenevtična metoda, pri različnih avtorjih najdemo raz-
lične oblike te metode. Pokazati bi bilo torej treba, kateri moment oziroma
kateri uvid je bistven, tako da ga je mogoče filozofsko utemeljeno predlaga-
ti za ključni moment posamezne filozofske metode. Ne nazadnje pa zapo-
redje »opisovanje, razumevanje, pojasnjevanje, nasprotovanje in domneva-
nje« s preveliko lahkoto priredimo empirističnemu razumevanju znanosti,
po katerem najprej opazujemo pojav, nato tvorimo hipoteza in jih na kon-
cu potrdimo oziroma zavrnemo. Koraki integrativne filozofske metoda so
preveč podobni pristopu logičnega pozitivizma, ki ga je na področju filozo-
fije znanosti zavrnil že Karl Popper.
Zaradi tega se zdi, da Martensovo posredovanje med vsakdanjim miš-
ljenje in znanstvenim mišljenjem (v smislu filozofskega mišljenja) izhaja
iz napačnih izhodišč. Martens se sklicuje na Platona, oziroma na »zače-
tek naše kulturne zgodovine, na metodološko prakso sokratskega filozofi-
ranje v zgodnjih Platonovih dialogih« (Martens, 2009: 499), da bi posredo-
val med vsakdanjim pogovorom in akademsko metodo. Izhodišče je torej
točka, ko se od sveta odmaknjena akademska filozofija še ni razvila. Jedro
zamisli je torej v tem, da se izhaja iz obdobje pred razvojem filozofije, da bi
se posredovalo med razvito filozofijo in življenjskim svetom. Zdi se, da je
to manj primeren pristop k razvoju didaktike filozofije. Ker gre za obdob-
je pred razvojem filozofije, bi lahko rekli, da gre za predfilozofsko didakti-
ko filozofije. Ta skuša filozofijo narediti relevantno za vsakdan tako, da jo
bere iz perspektive vsakdanjega razumevanja. Težava te poenostavitve je v
tem, da vsakdanje razumevanje ni nekaj enovitega, urejenega, sklenjenega,
samoumevnega. Težava je v tem, da je treba samo vsakdanje razumevanje
30
Martens poudarja medsebojno povezavo korakov oziroma njihovo
»integrativno rabo«, njihovo minimalno obliko pa predstavi kot »opiso-
vanje, razumevanje, pojasnjevanje, nasprotovanje in domnevanje« (ibid.).
Tako da metode vedno bolj dobivajo obliko »tool kit«, se pravi skrinje z
orodjem, in so vse manj povezane s ključnimi filozofskimi paradigmami
mišljenja. S tem se po eni strani širi koncepcijo filozofskih spretnosti, ki
jih francoski didaktik Michael Tozzi (1996: 147) v obliki temeljnih filozof-
skih kompetenc zoži na problematizacijo, konceptualizacijo in argumenta-
cijo, in vpelje širši pogled na prakso filozofskega mišljenja. Po drugi stra-
ni pa je taka rekonstrukcija filozofskega mišljenja deluje zavajajoče. Najprej
zato, ker se znotraj posameznih filozofskih šol ne govori o filozofskih me-
todah na tak način. Zastavi se torej vprašanje, iz katere perspektive se filo-
zofija kaže kot tovrstna množica metod. Potem zato, ker četudi sprejmemo
obstoj denimo hermenevtična metoda, pri različnih avtorjih najdemo raz-
lične oblike te metode. Pokazati bi bilo torej treba, kateri moment oziroma
kateri uvid je bistven, tako da ga je mogoče filozofsko utemeljeno predlaga-
ti za ključni moment posamezne filozofske metode. Ne nazadnje pa zapo-
redje »opisovanje, razumevanje, pojasnjevanje, nasprotovanje in domneva-
nje« s preveliko lahkoto priredimo empirističnemu razumevanju znanosti,
po katerem najprej opazujemo pojav, nato tvorimo hipoteza in jih na kon-
cu potrdimo oziroma zavrnemo. Koraki integrativne filozofske metoda so
preveč podobni pristopu logičnega pozitivizma, ki ga je na področju filozo-
fije znanosti zavrnil že Karl Popper.
Zaradi tega se zdi, da Martensovo posredovanje med vsakdanjim miš-
ljenje in znanstvenim mišljenjem (v smislu filozofskega mišljenja) izhaja
iz napačnih izhodišč. Martens se sklicuje na Platona, oziroma na »zače-
tek naše kulturne zgodovine, na metodološko prakso sokratskega filozofi-
ranje v zgodnjih Platonovih dialogih« (Martens, 2009: 499), da bi posredo-
val med vsakdanjim pogovorom in akademsko metodo. Izhodišče je torej
točka, ko se od sveta odmaknjena akademska filozofija še ni razvila. Jedro
zamisli je torej v tem, da se izhaja iz obdobje pred razvojem filozofije, da bi
se posredovalo med razvito filozofijo in življenjskim svetom. Zdi se, da je
to manj primeren pristop k razvoju didaktike filozofije. Ker gre za obdob-
je pred razvojem filozofije, bi lahko rekli, da gre za predfilozofsko didakti-
ko filozofije. Ta skuša filozofijo narediti relevantno za vsakdan tako, da jo
bere iz perspektive vsakdanjega razumevanja. Težava te poenostavitve je v
tem, da vsakdanje razumevanje ni nekaj enovitega, urejenega, sklenjenega,
samoumevnega. Težava je v tem, da je treba samo vsakdanje razumevanje
30
