Page 29 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 29
cilji pouka filozofije, instrumentalizacija in didaktike filozofije
vsakdanjega življenja, zato je v okviru vsakdanjega življenja o njih smiselno
govoriti in jih uporabljati.
Lahko sprejmemo Martensovo tezo, da se filozofija opira na življenj-
ski svet. Težje pa je sprejeti, da je denimo hermenevtično metodo, kot je
uporabna v elementarnem filozofiranju, smiselno opredeliti kot »ozavede-
nje lastnih predrazumevanj«, analitično kot »preverjanje uporabljenih sre-
diščnih pojmov in argumentov« itd. (Martens, 2003: 56) Iz tako opredeljeni
filozofskih metod Martens preide na pouk filozofije in predlaga, da imajo
pri poučevanju filozofije filozofske metode status učnih metod. Tako opre-
deljene učne metode nato poveže v zaporedje, tako da vsaka metoda deluje
kot korak v širšem modelu refleksije.
Pri analizi posamezne situacije se tako najprej opiše dejstva (feno-
menološka metoda). Nato se poskuša s hermenevtično metodo razumeti
vrednote in tolmačenja, ki so prisotna v fenomenološkem opisu situacije.
V naslednjem koraku se preizkusi veljavnost pojmov in argumentov, ki so
prisotni v razumevanju vrednot (analitična metoda). Nato se analizira di-
namiko odnosov med vpeljanimi vrednotenji in sodbami (dialektika). Na
koncu se v razmislek vključi še uvide, ki so rezultat spekulacije (spekulativ-
na metoda) (Martens, 2003: 59–60).
Ta postopek se je v nemški različici filozofije za otroke uveljavil kot
model petih prstov. Martens trdi, da v zgodnji Platonovih dialogih
»najdemo elementarne metode, ki so sposobne posredovati med
konverzacijskimi in akademskimi metodami. Še bolj pomembno
pa je, sokratsko filozofiranje lahko služi kot model za metodolo-
ško integrativno filozofiranje, ki gre daleč preko zgolj konceptu-
alno-argumentativne analize ali oralnega iskanja resnice, ki se ga
pogosto in reduktivno pripisuje Sokratu.« (Martens, 2009: 499)
Dialog se začne s konkretnimi problemi, z natančnim opisom situa-
cije, ki posameznika spravi k čudenju in ga pripravi, da zastavi vprašanje
(fenomenološka metoda).V naslednjem koraku Sokrat opozori partnerja v
dialogu na »implicitne in sporne predkoncepcije« (Martens, 2009: 499), de-
nimo o pogumu (hermenevtična metoda). Tokom dialoga se razišče cen-
tralne pojme in argumente (analitična metoda). Dialog ne poteka kot ek-
spozicija, temveč gre za dinamiko izmenjave stališč pri iskanju stališča, ki
je najboljše (dialektika). V dialogu se vključi in premisli mite, zgodbe, mi-
selne eksperimente (spekulativna metoda).
29
vsakdanjega življenja, zato je v okviru vsakdanjega življenja o njih smiselno
govoriti in jih uporabljati.
Lahko sprejmemo Martensovo tezo, da se filozofija opira na življenj-
ski svet. Težje pa je sprejeti, da je denimo hermenevtično metodo, kot je
uporabna v elementarnem filozofiranju, smiselno opredeliti kot »ozavede-
nje lastnih predrazumevanj«, analitično kot »preverjanje uporabljenih sre-
diščnih pojmov in argumentov« itd. (Martens, 2003: 56) Iz tako opredeljeni
filozofskih metod Martens preide na pouk filozofije in predlaga, da imajo
pri poučevanju filozofije filozofske metode status učnih metod. Tako opre-
deljene učne metode nato poveže v zaporedje, tako da vsaka metoda deluje
kot korak v širšem modelu refleksije.
Pri analizi posamezne situacije se tako najprej opiše dejstva (feno-
menološka metoda). Nato se poskuša s hermenevtično metodo razumeti
vrednote in tolmačenja, ki so prisotna v fenomenološkem opisu situacije.
V naslednjem koraku se preizkusi veljavnost pojmov in argumentov, ki so
prisotni v razumevanju vrednot (analitična metoda). Nato se analizira di-
namiko odnosov med vpeljanimi vrednotenji in sodbami (dialektika). Na
koncu se v razmislek vključi še uvide, ki so rezultat spekulacije (spekulativ-
na metoda) (Martens, 2003: 59–60).
Ta postopek se je v nemški različici filozofije za otroke uveljavil kot
model petih prstov. Martens trdi, da v zgodnji Platonovih dialogih
»najdemo elementarne metode, ki so sposobne posredovati med
konverzacijskimi in akademskimi metodami. Še bolj pomembno
pa je, sokratsko filozofiranje lahko služi kot model za metodolo-
ško integrativno filozofiranje, ki gre daleč preko zgolj konceptu-
alno-argumentativne analize ali oralnega iskanja resnice, ki se ga
pogosto in reduktivno pripisuje Sokratu.« (Martens, 2009: 499)
Dialog se začne s konkretnimi problemi, z natančnim opisom situa-
cije, ki posameznika spravi k čudenju in ga pripravi, da zastavi vprašanje
(fenomenološka metoda).V naslednjem koraku Sokrat opozori partnerja v
dialogu na »implicitne in sporne predkoncepcije« (Martens, 2009: 499), de-
nimo o pogumu (hermenevtična metoda). Tokom dialoga se razišče cen-
tralne pojme in argumente (analitična metoda). Dialog ne poteka kot ek-
spozicija, temveč gre za dinamiko izmenjave stališč pri iskanju stališča, ki
je najboljše (dialektika). V dialogu se vključi in premisli mite, zgodbe, mi-
selne eksperimente (spekulativna metoda).
29
