Page 22 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 22
prispevki k didaktiki filozofije/etike
knjige Ekkeharda Martensa. V nadaljevanju bomo raziskavo statusa ciljev
omejili na ti dve didaktiki, ki bosta tako služili kot modela.
Didaktika filozofije Jonasa Pfistra
Pfister v svoji Fachdidaktik Philosophie obravnavo ciljev začne zelo eno-
stavno. Opozori, da je poučevanje kompleksna zadeva, ki se jo je treba loti-
ti pragmatično. Pri tem se zastavi vprašanje, ki je v strukturi dela označeno
z 1.1. Gre za vprašanja, ki si ga zastavi učitelj filozofije: »Kaj želim doseči?«
(Pfister, 2014: 17) Odgovor nanj je v Pfisterjevi didaktiki preprost: temeljni
cilj pouka filozofije je naučiti filozofirati. Vsak posebni cilj učitelja filozo-
fije mora biti v odnosu do tega cilja in mora prispevati k njegovi realizaciji
(Pfister, 2014: 18). Tako je mogoče osnovni cilj pouka filozofije preoblikova-
ti v mnoštvo podciljev, ki so usmerjeni na osnovne gradnike kompleksne-
ga procesa filozofiranja. Glede na to, da Pfister proces filozofiranja poveže
s pomenom splošnih pojmov in utemeljevanjem stališč (Pfister, 2014: 35), je
cilj poučevanja filozofije razvijanj dveh spretnosti (sposobnosti/zmožnosti)
pri učencih: analize pojmov in argumentacije.
Taka opredelitev ciljev filozofije nas bliža instrumentalni rabi filozofi-
je: kajti analiza pojmov in argumentacija sta standardni sestavini kritičnega
mišljenja, pouk kritičnega mišljenja pa je po Biestu primer instrumental-
ne rabe filozofije. Vendar pa Pfister zgornjo opredelitev cilja pouka filozofi-
je ne vpelje, da bi utemeljeval potrebo po filozofiji, temveč da bi opozoril na
vsebino procesa filozofiranja. Če vemo, kaj filozofiranje obsega, učence laž-
je uvajamo v to prakso. Če izhajamo iz ločevanja med zunanjim in notra-
njimi cilji pouka filozofije, pri čemer so zunanji cilji namenjeni splošni jav-
nosti, ki se jo želi seznaniti s smiselnostjo filozofiranja, notranji cilji pa so
namenjeni učiteljem (pomagali naj bi pri iniciaciji učencev v prakso), nas
ta izpeljava opozori na specifiko odnosa med tema dvema vrstama ciljev.
Nekateri zunanji cilji lahko nastopajo tudi kot notranji cilji. Vsebina zuna-
njih in notranjih ciljev pa tudi v tem primeru ni identična, saj analiza poj-
mov in argumentacija v kontekstu kritičnega mišljenja nimata istega pome-
na kot analiza pojmov in argumentacija v kontekstu filozofiranja. Najprej
zato, ker zunanji kontekst vpliva na vsebino obeh spretnosti, predvsem pa
zato, ker imata na različnih področjih različen status. Na področju filozofi-
je analiza pojmov in argumentacija nista preprosto uporabljeni, temveč sta
lahko tudi sami postavljeni pod vprašaj.
Cilje pouka je mogoče preoblikovati v drugo vrsto ciljev, v učne ci-
lje, pravi Pfister, kar prinese vrsto koristi za dober potek pouka filozofije:
22
knjige Ekkeharda Martensa. V nadaljevanju bomo raziskavo statusa ciljev
omejili na ti dve didaktiki, ki bosta tako služili kot modela.
Didaktika filozofije Jonasa Pfistra
Pfister v svoji Fachdidaktik Philosophie obravnavo ciljev začne zelo eno-
stavno. Opozori, da je poučevanje kompleksna zadeva, ki se jo je treba loti-
ti pragmatično. Pri tem se zastavi vprašanje, ki je v strukturi dela označeno
z 1.1. Gre za vprašanja, ki si ga zastavi učitelj filozofije: »Kaj želim doseči?«
(Pfister, 2014: 17) Odgovor nanj je v Pfisterjevi didaktiki preprost: temeljni
cilj pouka filozofije je naučiti filozofirati. Vsak posebni cilj učitelja filozo-
fije mora biti v odnosu do tega cilja in mora prispevati k njegovi realizaciji
(Pfister, 2014: 18). Tako je mogoče osnovni cilj pouka filozofije preoblikova-
ti v mnoštvo podciljev, ki so usmerjeni na osnovne gradnike kompleksne-
ga procesa filozofiranja. Glede na to, da Pfister proces filozofiranja poveže
s pomenom splošnih pojmov in utemeljevanjem stališč (Pfister, 2014: 35), je
cilj poučevanja filozofije razvijanj dveh spretnosti (sposobnosti/zmožnosti)
pri učencih: analize pojmov in argumentacije.
Taka opredelitev ciljev filozofije nas bliža instrumentalni rabi filozofi-
je: kajti analiza pojmov in argumentacija sta standardni sestavini kritičnega
mišljenja, pouk kritičnega mišljenja pa je po Biestu primer instrumental-
ne rabe filozofije. Vendar pa Pfister zgornjo opredelitev cilja pouka filozofi-
je ne vpelje, da bi utemeljeval potrebo po filozofiji, temveč da bi opozoril na
vsebino procesa filozofiranja. Če vemo, kaj filozofiranje obsega, učence laž-
je uvajamo v to prakso. Če izhajamo iz ločevanja med zunanjim in notra-
njimi cilji pouka filozofije, pri čemer so zunanji cilji namenjeni splošni jav-
nosti, ki se jo želi seznaniti s smiselnostjo filozofiranja, notranji cilji pa so
namenjeni učiteljem (pomagali naj bi pri iniciaciji učencev v prakso), nas
ta izpeljava opozori na specifiko odnosa med tema dvema vrstama ciljev.
Nekateri zunanji cilji lahko nastopajo tudi kot notranji cilji. Vsebina zuna-
njih in notranjih ciljev pa tudi v tem primeru ni identična, saj analiza poj-
mov in argumentacija v kontekstu kritičnega mišljenja nimata istega pome-
na kot analiza pojmov in argumentacija v kontekstu filozofiranja. Najprej
zato, ker zunanji kontekst vpliva na vsebino obeh spretnosti, predvsem pa
zato, ker imata na različnih področjih različen status. Na področju filozofi-
je analiza pojmov in argumentacija nista preprosto uporabljeni, temveč sta
lahko tudi sami postavljeni pod vprašaj.
Cilje pouka je mogoče preoblikovati v drugo vrsto ciljev, v učne ci-
lje, pravi Pfister, kar prinese vrsto koristi za dober potek pouka filozofije:
22
