Page 19 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 19
cilji pouka filozofije, instrumentalizacija in didaktike filozofije
se jih pogosto pripisuje ukvarjanju s filozofijo za otroke. V ospredju je kri-
tično mišljenje, ukvarjanje s skupinski razmislekom v okviru programa pa
naj bi spodbujalo tudi moralno refleksijo in senzitivnost, pa tudi spretnosti,
povezano z demokracijo in s področjem državljanske vzgoje. Kot posebno
pomemben element filozofije za otroke Biesta izpostavi zastavljanje vpra-
šanj. V obdobju, ko se v šolah po mnenju mnogih otroke pretežno zasipa z
odgovori, filozofija za otroke izhaja iz vprašanj in otroke poučuje, kako jih
zastavljati in kako jih zastavljati bolje. Ta uvodni poklon programu sprem-
lja pomislek, ki celoto razmisleka postavi v druge okvire. Bistveno opozori-
lo se nanaša na instrumentalizacijo filozofije:
Kar se opazi v edukacijski rabi pri filozofiji z/za otroke in pri skupnosti
filozofskega raziskovanja, je instrumentalna raba – in instrumentalno 'po-
zicioniranje' – filozofije […] Filozofijo se uporabi kot instrument, ki naj bi
na posameznike deloval tako, da lahko razvijejo in/ali pridobijo določene
kvalitete, sposobnosti in spretnosti. To težnjo bi lahko opredelili kot psi-
hologizacijo filozofije, raje pa uporabljam bolj splošne izraz instrumentali-
zacija – filozofija kot instrument za proizvodnjo nečesa –, saj je v literaturi
močan poudarek na načinih, na katere naj bi posamezniki preko ukvar-
janj s filozofijo v skupnosti filozofskega raziskovanja razvili niz spretnos-
ti, vključno s kognitivnimi in miselnimi spretnostmi, moralnimi in social-
nimi spretnostmi, pa tudi demokratičnimi spretnostmi. (Biesta, 2011: 310)
Ob tem očitku se lahko zazdi, da gre za nesporazum. Če hočemo filo-
zofijo za otroke približati širši publiki in otrokom omogočiti stik z njo, je
treba opisovati njene pozitivne učinke. Ti učinku v praksi filozofiranja v
skupnosti raziskovanja niso v ospredju, praksa dela se za splošni javnosti
namenjene deklaracije ne meni, skupnost raziskovanja pač gre, kamor jo
pelje stvar sama, o kateri teče razmislek. Navajanje ciljev, k uresničevanju
katerih filozofija za otroke lahko pripomore, in naštevanje pozitivnih učin-
kov sodelovanja pri filozofiji za otroke, služi zgolj zunanjim, razširjevalnim
namenom in ni del filozofije z otroki kot take.
Vendar je ta odgovor nekoliko prehiter. Javnosti, staršem, pa tudi otro-
kom opisani cilji vendarle predstavljajo neko zavezo, ki bi jo morali v pra-
ksi upoštevati, tako da niso preprosto zgolj nekaj praksi zunanjega. In senca
instrumentalizacije ne pade samo na filozofijo za otroke, ki je v večini držav
stvar izbirnih obšolskih dejavnosti, v katere je treba vsako leto pritegniti
mlade, temveč tudi na filozofijo kot obvezni gimnazijski predmet. Tudi ta
je preko učnega načrta in v njem zapisanih ciljev povezana z instrumenta-
lizacijo filozofije. Če pustimo ob strani, da tudi program študija filozofije
19
se jih pogosto pripisuje ukvarjanju s filozofijo za otroke. V ospredju je kri-
tično mišljenje, ukvarjanje s skupinski razmislekom v okviru programa pa
naj bi spodbujalo tudi moralno refleksijo in senzitivnost, pa tudi spretnosti,
povezano z demokracijo in s področjem državljanske vzgoje. Kot posebno
pomemben element filozofije za otroke Biesta izpostavi zastavljanje vpra-
šanj. V obdobju, ko se v šolah po mnenju mnogih otroke pretežno zasipa z
odgovori, filozofija za otroke izhaja iz vprašanj in otroke poučuje, kako jih
zastavljati in kako jih zastavljati bolje. Ta uvodni poklon programu sprem-
lja pomislek, ki celoto razmisleka postavi v druge okvire. Bistveno opozori-
lo se nanaša na instrumentalizacijo filozofije:
Kar se opazi v edukacijski rabi pri filozofiji z/za otroke in pri skupnosti
filozofskega raziskovanja, je instrumentalna raba – in instrumentalno 'po-
zicioniranje' – filozofije […] Filozofijo se uporabi kot instrument, ki naj bi
na posameznike deloval tako, da lahko razvijejo in/ali pridobijo določene
kvalitete, sposobnosti in spretnosti. To težnjo bi lahko opredelili kot psi-
hologizacijo filozofije, raje pa uporabljam bolj splošne izraz instrumentali-
zacija – filozofija kot instrument za proizvodnjo nečesa –, saj je v literaturi
močan poudarek na načinih, na katere naj bi posamezniki preko ukvar-
janj s filozofijo v skupnosti filozofskega raziskovanja razvili niz spretnos-
ti, vključno s kognitivnimi in miselnimi spretnostmi, moralnimi in social-
nimi spretnostmi, pa tudi demokratičnimi spretnostmi. (Biesta, 2011: 310)
Ob tem očitku se lahko zazdi, da gre za nesporazum. Če hočemo filo-
zofijo za otroke približati širši publiki in otrokom omogočiti stik z njo, je
treba opisovati njene pozitivne učinke. Ti učinku v praksi filozofiranja v
skupnosti raziskovanja niso v ospredju, praksa dela se za splošni javnosti
namenjene deklaracije ne meni, skupnost raziskovanja pač gre, kamor jo
pelje stvar sama, o kateri teče razmislek. Navajanje ciljev, k uresničevanju
katerih filozofija za otroke lahko pripomore, in naštevanje pozitivnih učin-
kov sodelovanja pri filozofiji za otroke, služi zgolj zunanjim, razširjevalnim
namenom in ni del filozofije z otroki kot take.
Vendar je ta odgovor nekoliko prehiter. Javnosti, staršem, pa tudi otro-
kom opisani cilji vendarle predstavljajo neko zavezo, ki bi jo morali v pra-
ksi upoštevati, tako da niso preprosto zgolj nekaj praksi zunanjega. In senca
instrumentalizacije ne pade samo na filozofijo za otroke, ki je v večini držav
stvar izbirnih obšolskih dejavnosti, v katere je treba vsako leto pritegniti
mlade, temveč tudi na filozofijo kot obvezni gimnazijski predmet. Tudi ta
je preko učnega načrta in v njem zapisanih ciljev povezana z instrumenta-
lizacijo filozofije. Če pustimo ob strani, da tudi program študija filozofije
19
