Page 21 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 21
cilji pouka filozofije, instrumentalizacija in didaktike filozofije
k gospodarski rasti in zaposljivosti prebivalstva je k javnemu razmisleku
težko prispevati s tezo, da je govor o ciljih edukacije preprosto zgrešen. Ne
samo, ker se navedeni cilj danes zdi tako samoumeven, da ga v javni raz-
pravi ni mogoče ignorirati, temveč tudi zato, ker je pri zamisleku o poteku
prakse edukacije vendarle potrebno vpeljati vrsto razlikovanj in si poma-
gati z različnimi konceptualnimi okviri. In eden od tradicionalnih nači-
nov, kako razumeti edukacijo, je prav s pomočjo ciljev, tradicije pa ne gre
preprosto zavrniti, temveč jo velja premisliti.
Cilji pouka filozofije v didaktikah filozofije
Vprašanje je torej, kako misliti status ciljev v kontekstu poučevanja filozo-
fije. Ker je didaktika filozofije disciplina, ki naj bi mislila pouk filozofije, to
vprašanje lahko pretvorimo v vprašanje: kakšno mesto imajo cilji v didak-
tiki filozofije in v kakšni meri so povezani z instrumentalizacijo filozofije,
na katero opozarja Biesta? Pregled literature pokaže, da izraz didaktika fi-
lozofije pokriva notranje razčlenjeno področje. Lahko bi rekli, da obstajata
dve vrsti didaktike filozofije. Prva se sistematično loteva predstavitve celo-
te področja in sistematično odgovarja na vsa vprašanja, ki jih poveže oziro-
ma se jih običajno povezuje z didaktiko filozofije. Strnemo jih lahko deni-
mo v pet temeljnih vprašanj: zakaj, kaj, kako, s čim in s kakšnim uspehom?
(Bruning, 2016: 19) Avtorji tovrstni didaktik posamezne tematike obravna-
vajo tako, da pomembne del besedila obsega povzemanje, sintetiziranje in
sistematiziranje stališč drugih avtorjev ali sistematično izpeljevanje sploš-
no sprejetih odgovorov. To didaktiko, ki ima praviloma obliko monograf-
ske publikacije, lahko poimenujemo sistematizirajoča didaktika, saj posku-
ša razmislek o poučevanj filozofije na izčrpen način oblikovati v pregledno
in urejeno celoto.
Drug tip didaktike se osredotoča na to, kako sploh koncipirati didakti-
ko, in ponuja razmislek, v katerem so povezani cilji, metode dela in uteme-
ljevanje specifičnega razumevanja ciljev didaktike. Ta razmislek je lahko
vključen v širši sklop sistematične didaktike filozofije, lahko pa ima obliko
samostojnega dela. Ta tip didaktike lahko poimenujemo avtorska didakti-
ka, saj praviloma ne meri na izčrpno in vseobsegajočo predstavitev odgovo-
rov na vsa didaktična vprašanja, temveč poskuša predvsem oblikovati spe-
cifičen, avtorsko zaznamovan pristop k didaktiki filozofije.5 Primer prvega
tipa je denimo didaktika Jonasa Pfistra, primer drugega pa so članki in
5 Iz narave tega opisa je razvidno, da sta opisana dva idealna tipa, tako da bi za večino
obstoječih didaktik lahko rekli, vsebujejo elemente prvega in drugega tipa.
21
k gospodarski rasti in zaposljivosti prebivalstva je k javnemu razmisleku
težko prispevati s tezo, da je govor o ciljih edukacije preprosto zgrešen. Ne
samo, ker se navedeni cilj danes zdi tako samoumeven, da ga v javni raz-
pravi ni mogoče ignorirati, temveč tudi zato, ker je pri zamisleku o poteku
prakse edukacije vendarle potrebno vpeljati vrsto razlikovanj in si poma-
gati z različnimi konceptualnimi okviri. In eden od tradicionalnih nači-
nov, kako razumeti edukacijo, je prav s pomočjo ciljev, tradicije pa ne gre
preprosto zavrniti, temveč jo velja premisliti.
Cilji pouka filozofije v didaktikah filozofije
Vprašanje je torej, kako misliti status ciljev v kontekstu poučevanja filozo-
fije. Ker je didaktika filozofije disciplina, ki naj bi mislila pouk filozofije, to
vprašanje lahko pretvorimo v vprašanje: kakšno mesto imajo cilji v didak-
tiki filozofije in v kakšni meri so povezani z instrumentalizacijo filozofije,
na katero opozarja Biesta? Pregled literature pokaže, da izraz didaktika fi-
lozofije pokriva notranje razčlenjeno področje. Lahko bi rekli, da obstajata
dve vrsti didaktike filozofije. Prva se sistematično loteva predstavitve celo-
te področja in sistematično odgovarja na vsa vprašanja, ki jih poveže oziro-
ma se jih običajno povezuje z didaktiko filozofije. Strnemo jih lahko deni-
mo v pet temeljnih vprašanj: zakaj, kaj, kako, s čim in s kakšnim uspehom?
(Bruning, 2016: 19) Avtorji tovrstni didaktik posamezne tematike obravna-
vajo tako, da pomembne del besedila obsega povzemanje, sintetiziranje in
sistematiziranje stališč drugih avtorjev ali sistematično izpeljevanje sploš-
no sprejetih odgovorov. To didaktiko, ki ima praviloma obliko monograf-
ske publikacije, lahko poimenujemo sistematizirajoča didaktika, saj posku-
ša razmislek o poučevanj filozofije na izčrpen način oblikovati v pregledno
in urejeno celoto.
Drug tip didaktike se osredotoča na to, kako sploh koncipirati didakti-
ko, in ponuja razmislek, v katerem so povezani cilji, metode dela in uteme-
ljevanje specifičnega razumevanja ciljev didaktike. Ta razmislek je lahko
vključen v širši sklop sistematične didaktike filozofije, lahko pa ima obliko
samostojnega dela. Ta tip didaktike lahko poimenujemo avtorska didakti-
ka, saj praviloma ne meri na izčrpno in vseobsegajočo predstavitev odgovo-
rov na vsa didaktična vprašanja, temveč poskuša predvsem oblikovati spe-
cifičen, avtorsko zaznamovan pristop k didaktiki filozofije.5 Primer prvega
tipa je denimo didaktika Jonasa Pfistra, primer drugega pa so članki in
5 Iz narave tega opisa je razvidno, da sta opisana dva idealna tipa, tako da bi za večino
obstoječih didaktik lahko rekli, vsebujejo elemente prvega in drugega tipa.
21
