Page 18 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 18
prispevki k didaktiki filozofije/etike
ki jih sama ne izbira in jih le delno sodoloča. Eno od formalnih določil šol-
skih predmetov je učni načrt, ki navadno opredeljuje cilje, metode, vsebine
in procese pouka filozofija, v evropskih učnih načrtih pa vse bolj tudi kom-
petence, ki naj bi jih dijaki pri predmetu pridobili.3
Učni načrti so vsaj na formalni ravni bistveno določilo dela pri pred-
metu. V praksi poučevanja ni nujno tako. Ustaljeni načini dela imajo na-
mreč tako vztrajnost, da se spremembe v učnih načrtih le postopno uve-
ljavljajo pri pouku. Delo učiteljev določa praksa, v katero so vpeti, in samo
posredno pravila, ki naj bi regulirala to prakso. Določila učnega načrta,
zlasti opredelitve ciljev predmeta, pa na dolgi rok vendarle vplivajo na to,
kako učitelji razmišljajo o predmetu. Cilji predmeta se v učnih načrtih obi-
čajno delijo na splošne in posebne. Med splošne cilje spada opredelitev
funkcija posameznega predmeta v gimnazijskem izobraževanju. Glede fi-
lozofije kot šolskega predmeta so univerzitetni profesorji filozofije tradi-
cionalno zatrjevali, da poleg seznanja s filozofsko tradicijo filozofijo tudi
»uči misliti«. V pedagoškem besednjaku dvajsetega stoletja se je to prepri-
čanje običajno prevedlo kot spodbujanje kritičnega in samostojnega mišlje-
nja. Poleg tega se je o pomenu filozofije v ciljih učnega načrta pričalo tudi
z njenim navezovanjem na tematike, ki so povezane z vzgojnim vidikom
vzgoje in izobraževanja. Filozofija naj bi tako prispevala k moralni vzgoji in
bila tesno povezana z državljansko vzgojo.
Tovrstno naštevanje pomembnih ciljev, k uresničevanj katerih prispe-
va filozofija, je sicer potrebno za opredelitev vsebine predmeta in je lah-
ko koristna opora tudi v razpravah, kateri predmeti v resnici sodijo v na-
bor obveznih predmetov v šoli oziroma gimnaziji, vendar pa pomeni tudi
specifični način razmišljanja, ki lahko pomembno obarva način poučeva-
nja filozofije v šoli. Nizozemski filozof vzgoje Gert Biesta je nevarnost, ki
jo neki način razmišljanja o ciljih prinaša, poimenoval instrumentalizaci-
ja filozofije.
Instrumentalizacija filozofije
Biesta se v članku »Philosophy, Exposure, and Children: How to resist the
Instrumentalization of Philosophy in Education« loteva ovrednotenja pro-
grama filozofije za otroke kot primera bolj splošnega pojava, namreč izo-
braževalne (edukacijske) rabe filozofije. Pri tem najprej povzame odlike, ki
3 Pravim vse bolj, ker so se denimo v Sloveniji kompetence »po navodilih« preprosto
dodale učnim načrtom, ne da bi se vsebinsko premislilo, kaj ta dodatek pomeni za
ostale elemente učnih načrtov.
18
ki jih sama ne izbira in jih le delno sodoloča. Eno od formalnih določil šol-
skih predmetov je učni načrt, ki navadno opredeljuje cilje, metode, vsebine
in procese pouka filozofija, v evropskih učnih načrtih pa vse bolj tudi kom-
petence, ki naj bi jih dijaki pri predmetu pridobili.3
Učni načrti so vsaj na formalni ravni bistveno določilo dela pri pred-
metu. V praksi poučevanja ni nujno tako. Ustaljeni načini dela imajo na-
mreč tako vztrajnost, da se spremembe v učnih načrtih le postopno uve-
ljavljajo pri pouku. Delo učiteljev določa praksa, v katero so vpeti, in samo
posredno pravila, ki naj bi regulirala to prakso. Določila učnega načrta,
zlasti opredelitve ciljev predmeta, pa na dolgi rok vendarle vplivajo na to,
kako učitelji razmišljajo o predmetu. Cilji predmeta se v učnih načrtih obi-
čajno delijo na splošne in posebne. Med splošne cilje spada opredelitev
funkcija posameznega predmeta v gimnazijskem izobraževanju. Glede fi-
lozofije kot šolskega predmeta so univerzitetni profesorji filozofije tradi-
cionalno zatrjevali, da poleg seznanja s filozofsko tradicijo filozofijo tudi
»uči misliti«. V pedagoškem besednjaku dvajsetega stoletja se je to prepri-
čanje običajno prevedlo kot spodbujanje kritičnega in samostojnega mišlje-
nja. Poleg tega se je o pomenu filozofije v ciljih učnega načrta pričalo tudi
z njenim navezovanjem na tematike, ki so povezane z vzgojnim vidikom
vzgoje in izobraževanja. Filozofija naj bi tako prispevala k moralni vzgoji in
bila tesno povezana z državljansko vzgojo.
Tovrstno naštevanje pomembnih ciljev, k uresničevanj katerih prispe-
va filozofija, je sicer potrebno za opredelitev vsebine predmeta in je lah-
ko koristna opora tudi v razpravah, kateri predmeti v resnici sodijo v na-
bor obveznih predmetov v šoli oziroma gimnaziji, vendar pa pomeni tudi
specifični način razmišljanja, ki lahko pomembno obarva način poučeva-
nja filozofije v šoli. Nizozemski filozof vzgoje Gert Biesta je nevarnost, ki
jo neki način razmišljanja o ciljih prinaša, poimenoval instrumentalizaci-
ja filozofije.
Instrumentalizacija filozofije
Biesta se v članku »Philosophy, Exposure, and Children: How to resist the
Instrumentalization of Philosophy in Education« loteva ovrednotenja pro-
grama filozofije za otroke kot primera bolj splošnega pojava, namreč izo-
braževalne (edukacijske) rabe filozofije. Pri tem najprej povzame odlike, ki
3 Pravim vse bolj, ker so se denimo v Sloveniji kompetence »po navodilih« preprosto
dodale učnim načrtom, ne da bi se vsebinsko premislilo, kaj ta dodatek pomeni za
ostale elemente učnih načrtov.
18
