Page 17 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 17
Cilji pouka filozofije, instrumentalizacija
in didaktike filozofije
Gimnazija se je v evropski zgodovini uveljavila kot eno od mest filozofije.
V številnih evropskih državah ima filozofija status obveznega gimnazijske-
ga predmeta, v nekaterih, na primer v Franciji in Italiji, pa celo status temelj-
nega predmeta. Zato je smiselno vprašanje, kako status šolskega predmeta
in z njo povezani institucionaliziranost in formaliziranost vplivata na filo-
zofijo v gimnaziji in njeno poučevanje. Seveda bi se bilo v smiselno vprašati
tudi, kako prevladujoča umeščenost filozofije na univerzo vpliva na položaj
filozofije v sodobnosti, a to ne bo tema pričujočega razmisleka.1
Zadnja tri desetletja dvajsetega stoletja je med učitelji filozofiji2 pote-
kala zagreta in včasih razgreta razprava, ali naj bo pouk filozofije usmerjen
predvsem v seznanjanje s filozofsko tradicijo ali pa naj bo dijakom omogo-
čeno, da aktivno vstopajo v filozofijo. V razpravi se je izoblikovalo prepri-
čanje, da pouk filozofije v gimnaziji ni samo pouk o filozofiji, temveč bi
moral imeti vsaj nekaj elementov vstopa v filozofsko mišljenje. Vendar vse-
bina filozofije kot šolskega predmeta ni odvisna samo od filozofov. Tako kot
vsak šolski predmet tudi filozofija kot gimnazijski predmet vstopa v okvire,
1 Justin Smith (Smith 2016) v zgodovini identificira šest tipov filozofa in tako pokaže,
kako izjemna je današnja pozicija filozofa kot univerzitetnika. Smithovi tipi filozo-
fov so: radovednež (zanimajo ga res singulares), modrec (posreduje med imanentnim
in transcendentnim), obad (popravlja kratkovidnost lasne družbe), asket (zavrača
iluzorno avtoriteto družbe), mandarin (varuh disciplinarnih meja) in dvorjan (jav-
ni intelektualec).
2 Predvsem v okviru Aipph (Association International des Professeurs de Philosophie).
17
in didaktike filozofije
Gimnazija se je v evropski zgodovini uveljavila kot eno od mest filozofije.
V številnih evropskih državah ima filozofija status obveznega gimnazijske-
ga predmeta, v nekaterih, na primer v Franciji in Italiji, pa celo status temelj-
nega predmeta. Zato je smiselno vprašanje, kako status šolskega predmeta
in z njo povezani institucionaliziranost in formaliziranost vplivata na filo-
zofijo v gimnaziji in njeno poučevanje. Seveda bi se bilo v smiselno vprašati
tudi, kako prevladujoča umeščenost filozofije na univerzo vpliva na položaj
filozofije v sodobnosti, a to ne bo tema pričujočega razmisleka.1
Zadnja tri desetletja dvajsetega stoletja je med učitelji filozofiji2 pote-
kala zagreta in včasih razgreta razprava, ali naj bo pouk filozofije usmerjen
predvsem v seznanjanje s filozofsko tradicijo ali pa naj bo dijakom omogo-
čeno, da aktivno vstopajo v filozofijo. V razpravi se je izoblikovalo prepri-
čanje, da pouk filozofije v gimnaziji ni samo pouk o filozofiji, temveč bi
moral imeti vsaj nekaj elementov vstopa v filozofsko mišljenje. Vendar vse-
bina filozofije kot šolskega predmeta ni odvisna samo od filozofov. Tako kot
vsak šolski predmet tudi filozofija kot gimnazijski predmet vstopa v okvire,
1 Justin Smith (Smith 2016) v zgodovini identificira šest tipov filozofa in tako pokaže,
kako izjemna je današnja pozicija filozofa kot univerzitetnika. Smithovi tipi filozo-
fov so: radovednež (zanimajo ga res singulares), modrec (posreduje med imanentnim
in transcendentnim), obad (popravlja kratkovidnost lasne družbe), asket (zavrača
iluzorno avtoriteto družbe), mandarin (varuh disciplinarnih meja) in dvorjan (jav-
ni intelektualec).
2 Predvsem v okviru Aipph (Association International des Professeurs de Philosophie).
17
