Page 20 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 20
prispevki k didaktiki filozofije/etike
na univerzi med svoje obvezne sestavine ne vključuje samo navajanje ciljev,
temveč tudi navedbe o zaposljivosti diplomantov.
Cilji edukacije in filozofija vzgoje
Govor o cilji pa ni samo stvar učnega načrta, temveč na področju eduka-
cije poteka na več ravneh, od posameznega predmeta do šolskega sistema
kot celote. In cilji niso nekaj obrobnega, temveč imajo pomembno vlogo pri
opredeljevanju in upravičevanju vzgoje in izobraževanja. Glede na to, da
je šolanje za otroke obvezno, in glede na to, da se za šolstvo porabi znatna
javna sredstva, ni presenetljivo, da se poskuša na ravni kurikularnih doku-
mentov, marsikdaj pa tudi na ravni državne zakonodaje, opredeliti ključne
cilje vzgoje in izobraževanja (edukacije). Začetni členi področnih šolskih
zakonov tako pogosto naštevajo cilje posamezne ravni izobraževanja, ne da
bi bilo iz zapisane množice obljub videti, kako bi bilo naštete cilje mogoče
povezati v koherentno celoto.4
Refleksija o ciljih edukacije je tudi ena od središčnih tem filozofije
vzgoje. Tematski pregledi področja filozofije vzgoje praviloma vključuje-
jo obravnavo vsebine ciljev edukacije, na primer avtonomije (Bailey, 2010;
Callen, 2006), filozofski razmislek pa se lahko usmerja tudi na to, da ureja
in povezuje pogosto navajanje cilje in razmišlja, kateri cilj je bolj primeren
v danih okoliščinah. A prav tako pomembna je v filozofiji vzgoje tudi tra-
dicija kritike ciljev. Paul Standish (Standish, 2006) argumentira, da analiza
ciljev v kontekstu edukacije ne pripomore k boljši zasnovi izobraževanja v
posamezni državi, temveč lahko prispeva k napačnem razumevanju. Kajti
temelji na predpostavki, da je delovanje na področju edukacije smiselno
povezovati z določanjem ciljev in iskanjem sredstev za njihovo uresničitev.
Če pa edukacijo obravnavamo kot prakso, ki je bila ustanovljena za to, da se
z njeno pomočjo doseže neke vnaprej določene cilje, smo zgrešili njeno bi-
stveno potezo in prispevali k utilitarnem vzdušju, ki je potrebno, da opre-
deljevanje edukacije kot služabnice ekonomije, ki na začetku enaindvajse-
tega stoletja prevladuje v političnih dokumentih, ne deluje kot neprimerno
in nedostojno. Ukvarjanje s cilji edukacije tako postane ovira na poti razu-
mevanja prakse edukacije in tega, kaj dobra praksa je.
Te poudarke o avtonomiji področja je smiselno upoštevati, a upošteva-
ti je treba tudi dvoje. V obdobju redukcije ciljev edukacije na njen prispevek
4 Zakon o osnovni šoli tako v drugem členu navaja 14 ciljev osnovnošolskega izobra-
ževanja, Zakon o gimnaziji pa (prav tako v drugem členu) pa 13 ciljev (Lavtar, 1996:
109, 147).
20
na univerzi med svoje obvezne sestavine ne vključuje samo navajanje ciljev,
temveč tudi navedbe o zaposljivosti diplomantov.
Cilji edukacije in filozofija vzgoje
Govor o cilji pa ni samo stvar učnega načrta, temveč na področju eduka-
cije poteka na več ravneh, od posameznega predmeta do šolskega sistema
kot celote. In cilji niso nekaj obrobnega, temveč imajo pomembno vlogo pri
opredeljevanju in upravičevanju vzgoje in izobraževanja. Glede na to, da
je šolanje za otroke obvezno, in glede na to, da se za šolstvo porabi znatna
javna sredstva, ni presenetljivo, da se poskuša na ravni kurikularnih doku-
mentov, marsikdaj pa tudi na ravni državne zakonodaje, opredeliti ključne
cilje vzgoje in izobraževanja (edukacije). Začetni členi področnih šolskih
zakonov tako pogosto naštevajo cilje posamezne ravni izobraževanja, ne da
bi bilo iz zapisane množice obljub videti, kako bi bilo naštete cilje mogoče
povezati v koherentno celoto.4
Refleksija o ciljih edukacije je tudi ena od središčnih tem filozofije
vzgoje. Tematski pregledi področja filozofije vzgoje praviloma vključuje-
jo obravnavo vsebine ciljev edukacije, na primer avtonomije (Bailey, 2010;
Callen, 2006), filozofski razmislek pa se lahko usmerja tudi na to, da ureja
in povezuje pogosto navajanje cilje in razmišlja, kateri cilj je bolj primeren
v danih okoliščinah. A prav tako pomembna je v filozofiji vzgoje tudi tra-
dicija kritike ciljev. Paul Standish (Standish, 2006) argumentira, da analiza
ciljev v kontekstu edukacije ne pripomore k boljši zasnovi izobraževanja v
posamezni državi, temveč lahko prispeva k napačnem razumevanju. Kajti
temelji na predpostavki, da je delovanje na področju edukacije smiselno
povezovati z določanjem ciljev in iskanjem sredstev za njihovo uresničitev.
Če pa edukacijo obravnavamo kot prakso, ki je bila ustanovljena za to, da se
z njeno pomočjo doseže neke vnaprej določene cilje, smo zgrešili njeno bi-
stveno potezo in prispevali k utilitarnem vzdušju, ki je potrebno, da opre-
deljevanje edukacije kot služabnice ekonomije, ki na začetku enaindvajse-
tega stoletja prevladuje v političnih dokumentih, ne deluje kot neprimerno
in nedostojno. Ukvarjanje s cilji edukacije tako postane ovira na poti razu-
mevanja prakse edukacije in tega, kaj dobra praksa je.
Te poudarke o avtonomiji področja je smiselno upoštevati, a upošteva-
ti je treba tudi dvoje. V obdobju redukcije ciljev edukacije na njen prispevek
4 Zakon o osnovni šoli tako v drugem členu navaja 14 ciljev osnovnošolskega izobra-
ževanja, Zakon o gimnaziji pa (prav tako v drugem členu) pa 13 ciljev (Lavtar, 1996:
109, 147).
20
