Page 106 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 106
prispevki k didaktiki filozofije/etike
avtonomnosti posameznika. Francoski sociolog Marcel Gauchet skuša
misliti vzgojo s konceptom anticipacije: dolžnost odraslih je vzgoja otrok,
ker sami lahko anticipirajo potrebe, ki jih otrok ne more. To ni manipulaci-
ja, saj svojih ciljev posebej ne skrivajo, niti cilji ne vključujejo vsiljevanje ot-
rokom stvari, ki zanje niso pomembne.
Seveda je Krofličevo pisanje namenoma zaostreno, da opozori ne ne-
enakovreden (šibkejši, podrejen) položaj otroka v vzgoji v primerjavi z od-
raslimi, a prav potreba po zaostrenosti priča, da se ta nesimetrični položaj
zdi problematičen. Gauchetov (Blais et al., 2011) odgovor je, da ta položaj
preprosto ni problematičen – da je problematično to, da je vzgojna anti-
cipacija vedno manj mogoča. To pravzaprav nakazujejo tudi sodobni cilji
vzgoje, ki se nam zdijo samoumevni (kritično mišljenje, ustvarjalnost, av-
tonomnost, odgovornost): tudi zanje si želimo, da učitelje vodijo pri delu z
otroki, še preden otroci lahko dobro razumejo, kaj ti cilji v resnici pomeni-
jo. Na to Kroflič opozarja in pravi, naj bi šlo za postopno ukinjanje vode-
nja posameznika. Poudarek je na ukinjanju vodenja in cilj tega poudarja-
nja je jasen: učitelji naj se zavedo svojega privilegiranega položaja v odnosu
do učencev, pa tudi tega, da ga morajo postopno ukinjati in od vsega začet-
ka usposabljati otroke/učence, da odraščajo in samo prevzemajo vedno več
odločitev. Ta poudarek pa bi lahko oblikovali tudi tako, da meri v drugo
smer: na začetku se vzgojitelj-ica ne sme delati, da učenec odloča sam, saj
za to ni sposoben. Zato mora nujno odločati vzgojitelj. Tako kot je potreb-
no delati prostor za učenca in njegovo avtonomijo, je treba delati tudi pros-
tor za učitelja in njegovo odgovornost. Zdi se, da si logiki nasprotujeta, a to
nasprotje je mogoče ublažiti z vpeljavo časovne razsežnosti: učitelj/vzgoji-
telj se mora sicer umikati, da se bo lahko otrok naučil odločanja, a na za-
četku se učitelj ne sme umakniti, temveč mora prevzeti odgovornost za vo-
denje posameznika.
Med didaktičnimi priporočili Kroflič poudarja seznanjanje staršev in
otrok s cilji vzgoje, možnost vplivanja otrok, usmerjenost h kritičnemu raz-
mišljanju, pa tudi posebne metode dela:
»V didaktičnem smislu se vedno bolj uveljavljajo t.i. nedirektivni
stili poučevanja in vzgajanja, ki ne temeljijo več zgolj na prenaša-
nju vnaprej opredeljenih resnic in vrednot, temveč na oblikova-
nju vzgojno-izobraževalnega procesa kot čim bolj spodbujajoče-
ga okolja za otrokovo aktivno in odgovorno odkrivanje resnic,
iskanje ustreznih moralnih načel, svobodno izražanje lastnih
106
avtonomnosti posameznika. Francoski sociolog Marcel Gauchet skuša
misliti vzgojo s konceptom anticipacije: dolžnost odraslih je vzgoja otrok,
ker sami lahko anticipirajo potrebe, ki jih otrok ne more. To ni manipulaci-
ja, saj svojih ciljev posebej ne skrivajo, niti cilji ne vključujejo vsiljevanje ot-
rokom stvari, ki zanje niso pomembne.
Seveda je Krofličevo pisanje namenoma zaostreno, da opozori ne ne-
enakovreden (šibkejši, podrejen) položaj otroka v vzgoji v primerjavi z od-
raslimi, a prav potreba po zaostrenosti priča, da se ta nesimetrični položaj
zdi problematičen. Gauchetov (Blais et al., 2011) odgovor je, da ta položaj
preprosto ni problematičen – da je problematično to, da je vzgojna anti-
cipacija vedno manj mogoča. To pravzaprav nakazujejo tudi sodobni cilji
vzgoje, ki se nam zdijo samoumevni (kritično mišljenje, ustvarjalnost, av-
tonomnost, odgovornost): tudi zanje si želimo, da učitelje vodijo pri delu z
otroki, še preden otroci lahko dobro razumejo, kaj ti cilji v resnici pomeni-
jo. Na to Kroflič opozarja in pravi, naj bi šlo za postopno ukinjanje vode-
nja posameznika. Poudarek je na ukinjanju vodenja in cilj tega poudarja-
nja je jasen: učitelji naj se zavedo svojega privilegiranega položaja v odnosu
do učencev, pa tudi tega, da ga morajo postopno ukinjati in od vsega začet-
ka usposabljati otroke/učence, da odraščajo in samo prevzemajo vedno več
odločitev. Ta poudarek pa bi lahko oblikovali tudi tako, da meri v drugo
smer: na začetku se vzgojitelj-ica ne sme delati, da učenec odloča sam, saj
za to ni sposoben. Zato mora nujno odločati vzgojitelj. Tako kot je potreb-
no delati prostor za učenca in njegovo avtonomijo, je treba delati tudi pros-
tor za učitelja in njegovo odgovornost. Zdi se, da si logiki nasprotujeta, a to
nasprotje je mogoče ublažiti z vpeljavo časovne razsežnosti: učitelj/vzgoji-
telj se mora sicer umikati, da se bo lahko otrok naučil odločanja, a na za-
četku se učitelj ne sme umakniti, temveč mora prevzeti odgovornost za vo-
denje posameznika.
Med didaktičnimi priporočili Kroflič poudarja seznanjanje staršev in
otrok s cilji vzgoje, možnost vplivanja otrok, usmerjenost h kritičnemu raz-
mišljanju, pa tudi posebne metode dela:
»V didaktičnem smislu se vedno bolj uveljavljajo t.i. nedirektivni
stili poučevanja in vzgajanja, ki ne temeljijo več zgolj na prenaša-
nju vnaprej opredeljenih resnic in vrednot, temveč na oblikova-
nju vzgojno-izobraževalnega procesa kot čim bolj spodbujajoče-
ga okolja za otrokovo aktivno in odgovorno odkrivanje resnic,
iskanje ustreznih moralnih načel, svobodno izražanje lastnih
106
