Page 101 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 101
moralna vzgoja: družbenost, prenašanje vrednot in personifikacija morale
pomenu terja neko mero stabilnosti njenih norm. Toda stabilnost
ni absolutna in zavezanost je provizorična. Poleg vrednosti, ki je
pripisana posameznikovi avtonomiji in kritičnemu mišljenju kot
takem, je pomembno, da učitelji spodbujajo učence, da razmišlja-
jo o pomenu družbenih norm. Ker kontinuirano delovanje mo-
ralnosti terja neko mero konsenza in možnost spremembe preko
spremenjenega konsenza je pomembno, da učitelji učence vpeljejo
v ta proces, prek katerega se kritika lahko nadaljuje in lahko pri-
de do sprememb.« (Haydon, 2000: 146)
Iz tega sledi pomemben poudarek. Lahko bi ga povezali s tematskim
področjem meta-etike, se pravi s poukom morale, ki poskuša vzpostavi-
ti poseben odnos do morale. Bistvo tega odnosa je, da morala ni prepros-
to družbena, če družbeno pomeni nekaj zunanjega in tujega, temveč je tudi
»naša«. S tem se promovira poseben odnos do morale, obenem pa vpelje
novo sfero: sfero skupnega. Morala obstaja, ker o njej obstaja soglasje. To
soglasje pa je treba nenehno obnavljati, zato je treba skupaj z njo prenaša-
ti na eni strani potrebo po njej, po drugi strani pa potrebo po kritiki. Ker
če ni kritike, če ni spremembe, se ne obnavlja konsenz – in se konsenz iz-
gubi. Ker je skupna, se mora vedno znova vzpostavljati skozi debato o tem,
kaj je vsebina skupnega. S to razpravo se skuša ohraniti sam status skupne-
ga kot vsem skupnega.
Vsekakor pa sedaj Haydon moralno vzgojo v tej minimalni ravni, ki
zadeva skupno in ki je povezano z omejitvami ravnanja, veže na posredo-
vanje tradicije. Tako da se bojazen pred indoktrinacijo reši z razlikovanjem
med minimalno in maksimalno moralo. Sprejetje minimalne morale kot
sprejemljive spremeni njen status in jo naredi za ne-indoktrinacijo.
Zdi se, da iz tega sledi, da je odnos do nje performativen, kar pomeni,
da naš odnos do morale spreminja samo moralo: če se do nje obnašamo,
kot da je indoktrinacija, potem ima lahko le status vsiljevanja nečesa tuje-
ga. V tem primeru gre res za indoktrinacijo, oziroma bolje, za poskus in-
doktrinacije, saj zaradi svojega statusa indoktrinacija ne more biti uspešna.
Bistvena ideja torej je, da je potreben premik, ko družbena moral ni več do-
jeta kot odtujena sila, temveč naša stvar. To pa je mogoče ravno s spremem-
bo odnosa: če se nam zdi, da je naša stvar, če delujemo, kot da je naša stvar,
potem v resnici postane naša stvar in ni več nevarnosti, da bo delovala kot
odtujena realnost in prisila.
Cilj moralne vzgoje tako ni, da se vceplja obstoječo družbeno moralo,
cilj moralne vzgoje je, da se vzpostavi (oziroma prenaša) specifičen odnos
101
pomenu terja neko mero stabilnosti njenih norm. Toda stabilnost
ni absolutna in zavezanost je provizorična. Poleg vrednosti, ki je
pripisana posameznikovi avtonomiji in kritičnemu mišljenju kot
takem, je pomembno, da učitelji spodbujajo učence, da razmišlja-
jo o pomenu družbenih norm. Ker kontinuirano delovanje mo-
ralnosti terja neko mero konsenza in možnost spremembe preko
spremenjenega konsenza je pomembno, da učitelji učence vpeljejo
v ta proces, prek katerega se kritika lahko nadaljuje in lahko pri-
de do sprememb.« (Haydon, 2000: 146)
Iz tega sledi pomemben poudarek. Lahko bi ga povezali s tematskim
področjem meta-etike, se pravi s poukom morale, ki poskuša vzpostavi-
ti poseben odnos do morale. Bistvo tega odnosa je, da morala ni prepros-
to družbena, če družbeno pomeni nekaj zunanjega in tujega, temveč je tudi
»naša«. S tem se promovira poseben odnos do morale, obenem pa vpelje
novo sfero: sfero skupnega. Morala obstaja, ker o njej obstaja soglasje. To
soglasje pa je treba nenehno obnavljati, zato je treba skupaj z njo prenaša-
ti na eni strani potrebo po njej, po drugi strani pa potrebo po kritiki. Ker
če ni kritike, če ni spremembe, se ne obnavlja konsenz – in se konsenz iz-
gubi. Ker je skupna, se mora vedno znova vzpostavljati skozi debato o tem,
kaj je vsebina skupnega. S to razpravo se skuša ohraniti sam status skupne-
ga kot vsem skupnega.
Vsekakor pa sedaj Haydon moralno vzgojo v tej minimalni ravni, ki
zadeva skupno in ki je povezano z omejitvami ravnanja, veže na posredo-
vanje tradicije. Tako da se bojazen pred indoktrinacijo reši z razlikovanjem
med minimalno in maksimalno moralo. Sprejetje minimalne morale kot
sprejemljive spremeni njen status in jo naredi za ne-indoktrinacijo.
Zdi se, da iz tega sledi, da je odnos do nje performativen, kar pomeni,
da naš odnos do morale spreminja samo moralo: če se do nje obnašamo,
kot da je indoktrinacija, potem ima lahko le status vsiljevanja nečesa tuje-
ga. V tem primeru gre res za indoktrinacijo, oziroma bolje, za poskus in-
doktrinacije, saj zaradi svojega statusa indoktrinacija ne more biti uspešna.
Bistvena ideja torej je, da je potreben premik, ko družbena moral ni več do-
jeta kot odtujena sila, temveč naša stvar. To pa je mogoče ravno s spremem-
bo odnosa: če se nam zdi, da je naša stvar, če delujemo, kot da je naša stvar,
potem v resnici postane naša stvar in ni več nevarnosti, da bo delovala kot
odtujena realnost in prisila.
Cilj moralne vzgoje tako ni, da se vceplja obstoječo družbeno moralo,
cilj moralne vzgoje je, da se vzpostavi (oziroma prenaša) specifičen odnos
101
