Page 104 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 104
prispevki k didaktiki filozofije/etike
sfero sumljivega. V to sfero je postavljena, vsaj kot nekakšen miselni ekspe-
riment, celo celotna sfera vzgoje:
»Kaj je pravzaprav manipulacija in kaj jo loči od (moralne) vzgo-
je? Manipulirati pomeni v vrednostno nevtralnem smislu spretno
voditi posameznika k cilju, ki ga postavi manipulator. Ker tisti, s
katerim manipuliramo, ne pozna cilja (naših skritih namenov),
vodi manipulacija običajno v sleparjenje, izkoriščanje nevednos-
ti vodenega. (…) V nevtralnem smislu je pretežni del vzgoje ma-
nipulacija, saj je vzgojitelj, naj to prizna ali ne, tisti člen komuni-
kacije, ki določa cilje vzgajanja, obliko in vsebino komunikacije,
otrok pa si običajno na vprašanje, kaj od njega pravzaprav hoče-
mo, težko odgovori. Vendar naj bi sodobni vzgojni koncepti teži-
li k postopnemu ukinjanji vodenja posameznika, k odpravi ma-
nipulacije, k pripravi posameznika na to, da si bo sposoben sam
začrtati vzgojne cilje in razvijati lastno osebnost (samovzgoja – a
ne kot samocenzura!). S tem pa tesnost zveze med vzgojo in ma-
nipulacijo postaja ena ključnih ovir za doseganje sodobnih vzgoj-
nih ciljev, kot so razvoj kritičnega mišljenja, ustvarjalnosti ter od-
govorne morale.« (Kroflič, 1997: 17)
Avtor tako vpelje radikalen premislek, ki celotno vzgojo, ne glede na
to, kakšna je, umesti v horizont manipulacije.3 Manipulacijo sicer pri tem
uporabi v »nevtralnem smislu«, a vendar je obenem predstavljena kot ne-
kaj, kar je treba odpraviti, se pravi, da je tudi v nevtralnem smislu obar-
vana z negativno konotacijo. Razlog za to je status subjekta: postopno je
treba odpravljati vodenje (s strani odraslih) in ga pripraviti, da sam dolo-
ča cilje – ga torej pripraviti, da ne potrebuje več vodstva odraslega. Lahko
bi rekli, da gre za proces, v katerem objekt vzgoje postane subjekt. Vendar
pri tej formulacijo ostane odprt status manipulacije/vzgoje: besedilo pra-
vi, da je treba težiti k »postopnemu ukinjanju« vodenja, kar bi lahko pome-
nilo, da je v nekem obdobju vodenje (vzgoja/manipulacija/prenašanje vre-
dnot) neizogibno, nujno, pozitivno, a da nastopi obdobje, ko ga je treba v
celoti odpraviti.
3 Ta umestitev je povezana s specifično teoretsko gesto, ki bi jo lahko povezali s spre-
membo točke gledišča: zdi se, da se v teoretski razmislek poleg običajne, samoume-
vne perspektive odraslih vpelje tudi v zgodovini zanemarjeno perspektivo otroka.
104
sfero sumljivega. V to sfero je postavljena, vsaj kot nekakšen miselni ekspe-
riment, celo celotna sfera vzgoje:
»Kaj je pravzaprav manipulacija in kaj jo loči od (moralne) vzgo-
je? Manipulirati pomeni v vrednostno nevtralnem smislu spretno
voditi posameznika k cilju, ki ga postavi manipulator. Ker tisti, s
katerim manipuliramo, ne pozna cilja (naših skritih namenov),
vodi manipulacija običajno v sleparjenje, izkoriščanje nevednos-
ti vodenega. (…) V nevtralnem smislu je pretežni del vzgoje ma-
nipulacija, saj je vzgojitelj, naj to prizna ali ne, tisti člen komuni-
kacije, ki določa cilje vzgajanja, obliko in vsebino komunikacije,
otrok pa si običajno na vprašanje, kaj od njega pravzaprav hoče-
mo, težko odgovori. Vendar naj bi sodobni vzgojni koncepti teži-
li k postopnemu ukinjanji vodenja posameznika, k odpravi ma-
nipulacije, k pripravi posameznika na to, da si bo sposoben sam
začrtati vzgojne cilje in razvijati lastno osebnost (samovzgoja – a
ne kot samocenzura!). S tem pa tesnost zveze med vzgojo in ma-
nipulacijo postaja ena ključnih ovir za doseganje sodobnih vzgoj-
nih ciljev, kot so razvoj kritičnega mišljenja, ustvarjalnosti ter od-
govorne morale.« (Kroflič, 1997: 17)
Avtor tako vpelje radikalen premislek, ki celotno vzgojo, ne glede na
to, kakšna je, umesti v horizont manipulacije.3 Manipulacijo sicer pri tem
uporabi v »nevtralnem smislu«, a vendar je obenem predstavljena kot ne-
kaj, kar je treba odpraviti, se pravi, da je tudi v nevtralnem smislu obar-
vana z negativno konotacijo. Razlog za to je status subjekta: postopno je
treba odpravljati vodenje (s strani odraslih) in ga pripraviti, da sam dolo-
ča cilje – ga torej pripraviti, da ne potrebuje več vodstva odraslega. Lahko
bi rekli, da gre za proces, v katerem objekt vzgoje postane subjekt. Vendar
pri tej formulacijo ostane odprt status manipulacije/vzgoje: besedilo pra-
vi, da je treba težiti k »postopnemu ukinjanju« vodenja, kar bi lahko pome-
nilo, da je v nekem obdobju vodenje (vzgoja/manipulacija/prenašanje vre-
dnot) neizogibno, nujno, pozitivno, a da nastopi obdobje, ko ga je treba v
celoti odpraviti.
3 Ta umestitev je povezana s specifično teoretsko gesto, ki bi jo lahko povezali s spre-
membo točke gledišča: zdi se, da se v teoretski razmislek poleg običajne, samoume-
vne perspektive odraslih vpelje tudi v zgodovini zanemarjeno perspektivo otroka.
104
