Page 111 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 111
moralna vzgoja: družbenost, prenašanje vrednot in personifikacija morale
ne pa samostojnost posameznika glede na družbo. (Chazan, 1985:
75)5
Tako teorija objektnih odnosov kot Kohlbergova teorija moralne vzgo-
je začneta z razvijem posameznika, neodvisnega od družbe, in s kritiko
prenašanja družbenih vrednot. In potem se pri obeh teorijah moment druž-
benosti pojavi kot bistven dejavnik. Posebej pri teoriji objektnih odnosov je
ta moment poudarjen: identifikacija s simbolnim redom je ključna za vznik
subjekta. Ne gre moment sprejetja pravil, ki se zgodi na osnovi pogajanj in
racionalne argumentacije. Identifikacije z očetom, ponotranjenje, ki pred-
hodi kritičnosti in avtonomiji, je pogoj, da se vzpostavi subjekt, ki lahko
razpravlja, utemeljuje in argumentira.
Če se je prej zdelo, da je prenašanje manipulacija, se zdaj zdi eden od
temeljev vzgoje in izobraževanja. Rešitev je verjetno v dveh pomenih termi-
na »prenašanje«. V prvem pomenu prenašanja gre za oddaljeni pogled na
delovanje in ohranjanje družbe. Da bi se družba ohranila, prenaša vednost
in vrednote. Prenašanje se nanaša se na vsebine, ki so v družbi že dane, ot-
rok pa si jih mora prisvojiti. Nedvomno vsaka družba na svoje nove člane,
kar otroci so, prenaša jezik, navade, kulturo, temeljne norme družbe.
Drug pomen prenašanja pa meri na obliko posredovanja teh »vsebin«:
vsebine se lahko prenaša (prvi pomen) otrokom z metodo prenašanja (dru-
gi pomen), lahko pa tudi kako drugače. Pri prenašanju kot metodi so otro-
ci pasivni, lahko pa otroci družbene vsebine osvojijo tudi na druge načine,
denimo z aktivnim raziskovanjem in prisvajanjem. Tudi otrokova aktiv-
nost pa ima lahko obliko vključevanja v obstoječe prakse, tako da se z ak-
tivnostjo otrok nanje prenaša pravila, ki vzpostavljajo in regulirajo pra-
kso. V tem smislu je opozicija med učenčevo aktivnostjo in pasivnostjo
pravzaprav nekoliko zavajajoča. Učencem pokažemo, kako se ravna v skla-
du s pravili določene prakse in potem učenci delujejo v okviru te prakse.
Pasivnost in aktivnost sta tako lahko dva momenta istega procesa.
V primeru nedirektivnega prisvajanja resnic se spoštuje osebnost ot-
roka, zato se mu omogoča, da sam odkriva resnice, namesto da bi se mu jih
grobo predpisalo. Zdi se, da je bistveno, da v tem odkrivanju najde smisel
5 Chazan tudi opozarja, da pozni Kohlberg ni več postavljal nasprotovanje indoktri-
nacije v središče svojega pristopa k morali. Pri tem se opira na samega Kohlberga, ki
pravi: »Nimam več teh negativnih pogledov na indoktrinacijsko moralno vzgojo in
sem sedaj prepričan, da morajo koncepti, ki vodijo moralno vzgojo, biti delno 'in-
doktrinativni'.« (Kohlberg, 1978: 84)
111
ne pa samostojnost posameznika glede na družbo. (Chazan, 1985:
75)5
Tako teorija objektnih odnosov kot Kohlbergova teorija moralne vzgo-
je začneta z razvijem posameznika, neodvisnega od družbe, in s kritiko
prenašanja družbenih vrednot. In potem se pri obeh teorijah moment druž-
benosti pojavi kot bistven dejavnik. Posebej pri teoriji objektnih odnosov je
ta moment poudarjen: identifikacija s simbolnim redom je ključna za vznik
subjekta. Ne gre moment sprejetja pravil, ki se zgodi na osnovi pogajanj in
racionalne argumentacije. Identifikacije z očetom, ponotranjenje, ki pred-
hodi kritičnosti in avtonomiji, je pogoj, da se vzpostavi subjekt, ki lahko
razpravlja, utemeljuje in argumentira.
Če se je prej zdelo, da je prenašanje manipulacija, se zdaj zdi eden od
temeljev vzgoje in izobraževanja. Rešitev je verjetno v dveh pomenih termi-
na »prenašanje«. V prvem pomenu prenašanja gre za oddaljeni pogled na
delovanje in ohranjanje družbe. Da bi se družba ohranila, prenaša vednost
in vrednote. Prenašanje se nanaša se na vsebine, ki so v družbi že dane, ot-
rok pa si jih mora prisvojiti. Nedvomno vsaka družba na svoje nove člane,
kar otroci so, prenaša jezik, navade, kulturo, temeljne norme družbe.
Drug pomen prenašanja pa meri na obliko posredovanja teh »vsebin«:
vsebine se lahko prenaša (prvi pomen) otrokom z metodo prenašanja (dru-
gi pomen), lahko pa tudi kako drugače. Pri prenašanju kot metodi so otro-
ci pasivni, lahko pa otroci družbene vsebine osvojijo tudi na druge načine,
denimo z aktivnim raziskovanjem in prisvajanjem. Tudi otrokova aktiv-
nost pa ima lahko obliko vključevanja v obstoječe prakse, tako da se z ak-
tivnostjo otrok nanje prenaša pravila, ki vzpostavljajo in regulirajo pra-
kso. V tem smislu je opozicija med učenčevo aktivnostjo in pasivnostjo
pravzaprav nekoliko zavajajoča. Učencem pokažemo, kako se ravna v skla-
du s pravili določene prakse in potem učenci delujejo v okviru te prakse.
Pasivnost in aktivnost sta tako lahko dva momenta istega procesa.
V primeru nedirektivnega prisvajanja resnic se spoštuje osebnost ot-
roka, zato se mu omogoča, da sam odkriva resnice, namesto da bi se mu jih
grobo predpisalo. Zdi se, da je bistveno, da v tem odkrivanju najde smisel
5 Chazan tudi opozarja, da pozni Kohlberg ni več postavljal nasprotovanje indoktri-
nacije v središče svojega pristopa k morali. Pri tem se opira na samega Kohlberga, ki
pravi: »Nimam več teh negativnih pogledov na indoktrinacijsko moralno vzgojo in
sem sedaj prepričan, da morajo koncepti, ki vodijo moralno vzgojo, biti delno 'in-
doktrinativni'.« (Kohlberg, 1978: 84)
111
