Page 99 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 99
moralna vzgoja: družbenost, prenašanje vrednot in personifikacija morale
prevzel določeno vrednoto. Vsebino svojih vrednot tudi bolje razume, ko
jih poveže z vrednotami tradicije in družbe, obenem pa bolje razume tudi
njihov status: niso samo njegove, in tudi sam ni samo on, temveč preko nje-
ga živijo vrednote družbe naprej. Po drugi strani pa razjasnjevanje vrednot
lahko vpelje tudi določeno mero kritike. Ko se posameznik bolje zave svo-
jih vrednot in morebitnih nasprotji med njimi, izkusi notranje konflikte, to
zavedanje pa lahko vodi h kritičnemu vrednotenju lastnih vrednot, opusti-
tvi določenih vrednot in preobrazbi drugih, zlasti ko gre za razmerje med
centralnimi vrednotami in periferijo vrednot.
V Haydnovem članku The Moral Agenda for Citizenship Education se
ton govora o moralni vzgoji nekoliko spremeni. Sicer se ne spremeni temelj-
nih koordinat razmisleka, vendar pa v ospredje razmisleka ni postavljena
nevarnost indoktrinacijo, temveč potreba po moralni vzgoji. Haydon pri
tem izhaja iz razlikovanja med dvema različnima razumevanjema morale v
naši družbi. Prvi teži, kot pravi, k personalizaciji (personalization) morale,
se pravi k temu, da je morala stvar vsakega posameznika. Po tem poglede je
morala po svojem bistvu stvar izbire posameznika in njegovih zavez. Za ta
pristop je pomembno, da se poudarja osebno in ne družbeno: »Najbolj po-
membno je, da posamezniki delajo informirane izbire, se pri tem zaveda-
jo posledic svojih dejanj in so jih pripravljeni sprejeti.« (Haydon, 2000: 140)
Drugi pogled pa moralo vidi kot »neosebni okvir, ki naj bi ga posamezniki
upoštevali«. (Haydon, 2000: 141). Če drugi pristop vpelje razsežnost druž-
benega, pa se prvi pogled osredotoča na posameznika, neodvisno od druž-
be. S tem moralo loči od družbenih razmerij, posameznika pa od drugih
ljudi, s katerimi vselej že živi. Prvi pogled vzbuja vtis, da morala ne zade-
va družbe in da posameznik ni bistveno povezan z družbo. Personalizacija
morale je tako v nekem smislu redukcija in izolacija morale, saj moralo loči
in izolira od družbenega sveta.1
Ta dva ogleda se po Haydenu med sabo ne izključujeta nujno. Mogoče
je vzpostaviti razumevanje morale, ki je vsem skupno na ravni javnega
1 Mogoča pa je tudi drug način reduciranja morale. V analizi procesa amoralizacije
v navezavi na okoljsko etiko, Cahil kot eno od strategij amoralizacije omeni deper-
sonalizacijo, ki jo razume kot izogibanje osebni odgovornosti za okolje. Če bi lahko
rekli, da personalizacija zavaja, ker zvede moralno odgovornost zgolj na posamezni-
ka, pa depersonalizacija izniči moralno odgovornost, ker jo loči od posameznika: »V
celoti bi potemtakem lahko rekli, da depersonalizacija prispeva k amoralizaciji z za-
nikanjem možnosti osebne moralne odgovornosti za okolje, medtem ko personal-
izacija prispeva k amoralizaciji s tem, da moralno odgovornost pripisuje preozko.«
(Cahil, 2000: 156) Polna moralna odgovornost tako presega osebo, a nujno zadeva
tudi osebo.
99
prevzel določeno vrednoto. Vsebino svojih vrednot tudi bolje razume, ko
jih poveže z vrednotami tradicije in družbe, obenem pa bolje razume tudi
njihov status: niso samo njegove, in tudi sam ni samo on, temveč preko nje-
ga živijo vrednote družbe naprej. Po drugi strani pa razjasnjevanje vrednot
lahko vpelje tudi določeno mero kritike. Ko se posameznik bolje zave svo-
jih vrednot in morebitnih nasprotji med njimi, izkusi notranje konflikte, to
zavedanje pa lahko vodi h kritičnemu vrednotenju lastnih vrednot, opusti-
tvi določenih vrednot in preobrazbi drugih, zlasti ko gre za razmerje med
centralnimi vrednotami in periferijo vrednot.
V Haydnovem članku The Moral Agenda for Citizenship Education se
ton govora o moralni vzgoji nekoliko spremeni. Sicer se ne spremeni temelj-
nih koordinat razmisleka, vendar pa v ospredje razmisleka ni postavljena
nevarnost indoktrinacijo, temveč potreba po moralni vzgoji. Haydon pri
tem izhaja iz razlikovanja med dvema različnima razumevanjema morale v
naši družbi. Prvi teži, kot pravi, k personalizaciji (personalization) morale,
se pravi k temu, da je morala stvar vsakega posameznika. Po tem poglede je
morala po svojem bistvu stvar izbire posameznika in njegovih zavez. Za ta
pristop je pomembno, da se poudarja osebno in ne družbeno: »Najbolj po-
membno je, da posamezniki delajo informirane izbire, se pri tem zaveda-
jo posledic svojih dejanj in so jih pripravljeni sprejeti.« (Haydon, 2000: 140)
Drugi pogled pa moralo vidi kot »neosebni okvir, ki naj bi ga posamezniki
upoštevali«. (Haydon, 2000: 141). Če drugi pristop vpelje razsežnost druž-
benega, pa se prvi pogled osredotoča na posameznika, neodvisno od druž-
be. S tem moralo loči od družbenih razmerij, posameznika pa od drugih
ljudi, s katerimi vselej že živi. Prvi pogled vzbuja vtis, da morala ne zade-
va družbe in da posameznik ni bistveno povezan z družbo. Personalizacija
morale je tako v nekem smislu redukcija in izolacija morale, saj moralo loči
in izolira od družbenega sveta.1
Ta dva ogleda se po Haydenu med sabo ne izključujeta nujno. Mogoče
je vzpostaviti razumevanje morale, ki je vsem skupno na ravni javnega
1 Mogoča pa je tudi drug način reduciranja morale. V analizi procesa amoralizacije
v navezavi na okoljsko etiko, Cahil kot eno od strategij amoralizacije omeni deper-
sonalizacijo, ki jo razume kot izogibanje osebni odgovornosti za okolje. Če bi lahko
rekli, da personalizacija zavaja, ker zvede moralno odgovornost zgolj na posamezni-
ka, pa depersonalizacija izniči moralno odgovornost, ker jo loči od posameznika: »V
celoti bi potemtakem lahko rekli, da depersonalizacija prispeva k amoralizaciji z za-
nikanjem možnosti osebne moralne odgovornosti za okolje, medtem ko personal-
izacija prispeva k amoralizaciji s tem, da moralno odgovornost pripisuje preozko.«
(Cahil, 2000: 156) Polna moralna odgovornost tako presega osebo, a nujno zadeva
tudi osebo.
99
