Page 100 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 100
prispevki k didaktiki filozofije/etike
diskurza, se pravi skupno moralo, ne da bi se odpovedali globljim prepri-
čanj, ki pa niso skupna. Haydon opozarja, da se pri tem razlikovanju med
moralo v ožjem in moralo v širšem pomenu opira na Rawlsovo distinkcijo
med političnim liberalizmom in obsežnejšimi političnimi in etičnimi dok-
trinami: »Morala v tem pomenu je sistem omejitev glede ravnanja ljudi, ki
brzdajo nagnjenja ljudi k dejanjem, ki bi bili lahko škodljivi za interese dru-
gih ljudi, in tako opravljajo družbeno funkcijo zaščite interesov ljudi na-
sploh.« (Hayden, 2000: 141)
Moral je tako družbena institucija, ki uravnava razmerja med ljud-
mi. Ima podobno funkcijo kot zakoni, le da je manj strogo kodificirana in
sankcionirana. Čeprav je neformalna, pa je jasno izražena v obliki skupnih
idej, na katere se je mogoče sklicevati in ki jih je mogoče predajati iz gene-
racijo v generacijo. Javna morala se ne meša v posameznikove cilje v življe-
nju, niti ne meri primarno na osebne lastnosti, pač pa predvsem na norme,
ki se naj bi jih upoštevalo.
Moralna vzgoja pa nima za cilj samo prenašanje teh skupnih norm,
njen bistveni cilj je prenašanje odnosa do morale. Tako pojmovana moral-
na pravila, ki naj bi jih vsi upoštevali, namreč niso tuja sila, ki je posame-
znikom vsiljena, niti ne nekaj čisto osebnega in zasebnega. Ta morala zade-
va naše skupno življenje, je del javne sfere in je družbena institucija.
S tem Haydon vpelje pomemben poudarek: morala ni stvar posame-
zne osebe, posamezno osebo presega in uravnava odnose med osebami, po
drugi strani pa je morala družbena in se spreminja z družbo. Morala tako
posameznika presega in ni stvar njegove izbire, saj uravnava odnose med
osebami, po drugi strani pa je njen obstoj odvisen od posamezne osebe, saj
kot družbena institucija obstaja le, če v družbi obstaja konsenz glede pot-
rebe po njenem obstoju. Morala mora biti sprejeta, kar pomeni, da jo posa-
mezne osebe morajo sprejemati.
Ta dvojni status morale zastavlja novo nalogo moralni vzgoji (oziro-
ma državljanski vzgoji, kolikor je moralna vzgoja dojeta kot del državljan-
ske vzgoje): da učencem posreduje specifičen odnos do morale, ki je v tem,
da je morala naša skupna stvar. Ljudje se morajo videti kot nagovorjeni, kot
vključeni – morajo moralo razumeti kot »naš« skupni proizvod.
Kot skupni proizvod se spreminja, in v to dinamiko spreminjanje je
treba vključiti nove generacije:
»… predajati iz ene generacije na drugo vednost in zavezanost nor-
mam družbe je ena od funkcij edukacije, ker moralnost v ozkem
100
diskurza, se pravi skupno moralo, ne da bi se odpovedali globljim prepri-
čanj, ki pa niso skupna. Haydon opozarja, da se pri tem razlikovanju med
moralo v ožjem in moralo v širšem pomenu opira na Rawlsovo distinkcijo
med političnim liberalizmom in obsežnejšimi političnimi in etičnimi dok-
trinami: »Morala v tem pomenu je sistem omejitev glede ravnanja ljudi, ki
brzdajo nagnjenja ljudi k dejanjem, ki bi bili lahko škodljivi za interese dru-
gih ljudi, in tako opravljajo družbeno funkcijo zaščite interesov ljudi na-
sploh.« (Hayden, 2000: 141)
Moral je tako družbena institucija, ki uravnava razmerja med ljud-
mi. Ima podobno funkcijo kot zakoni, le da je manj strogo kodificirana in
sankcionirana. Čeprav je neformalna, pa je jasno izražena v obliki skupnih
idej, na katere se je mogoče sklicevati in ki jih je mogoče predajati iz gene-
racijo v generacijo. Javna morala se ne meša v posameznikove cilje v življe-
nju, niti ne meri primarno na osebne lastnosti, pač pa predvsem na norme,
ki se naj bi jih upoštevalo.
Moralna vzgoja pa nima za cilj samo prenašanje teh skupnih norm,
njen bistveni cilj je prenašanje odnosa do morale. Tako pojmovana moral-
na pravila, ki naj bi jih vsi upoštevali, namreč niso tuja sila, ki je posame-
znikom vsiljena, niti ne nekaj čisto osebnega in zasebnega. Ta morala zade-
va naše skupno življenje, je del javne sfere in je družbena institucija.
S tem Haydon vpelje pomemben poudarek: morala ni stvar posame-
zne osebe, posamezno osebo presega in uravnava odnose med osebami, po
drugi strani pa je morala družbena in se spreminja z družbo. Morala tako
posameznika presega in ni stvar njegove izbire, saj uravnava odnose med
osebami, po drugi strani pa je njen obstoj odvisen od posamezne osebe, saj
kot družbena institucija obstaja le, če v družbi obstaja konsenz glede pot-
rebe po njenem obstoju. Morala mora biti sprejeta, kar pomeni, da jo posa-
mezne osebe morajo sprejemati.
Ta dvojni status morale zastavlja novo nalogo moralni vzgoji (oziro-
ma državljanski vzgoji, kolikor je moralna vzgoja dojeta kot del državljan-
ske vzgoje): da učencem posreduje specifičen odnos do morale, ki je v tem,
da je morala naša skupna stvar. Ljudje se morajo videti kot nagovorjeni, kot
vključeni – morajo moralo razumeti kot »naš« skupni proizvod.
Kot skupni proizvod se spreminja, in v to dinamiko spreminjanje je
treba vključiti nove generacije:
»… predajati iz ene generacije na drugo vednost in zavezanost nor-
mam družbe je ena od funkcij edukacije, ker moralnost v ozkem
100
