Page 96 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 96
prispevki k didaktiki filozofije/etike
posameznika, na katerega šola prenaša družbene vrednote. Zato se številni
razmisleki o moralni vzgoji začnejo na negativen način: moralna vzgoja je
najprej ne določenemu tipu moralne vzgoje, ki si subjekt podredi, da bi nanj
prenesel družbene vrednote. Ta začetni ne tako močno določi teren disku-
sije, tako da se zdi, da je ne vcepljanju družbenih vrednot tudi ne prenaša-
nju družbenih vrednot, da je moralna vzgoja predvsem razvoj posamezni-
ka, poudarjanje njegove aktivnosti, in tako tudi umik družbe. V tem smislu
se zdi Durkheimova identifikacija morale in družbe nepovratno zastarela.
V nadaljevanju bomo na dveh primerih raziskali prostor, ki ga ta edukacij-
ska gesta odpira, in dinamiko, ki se z njo začne.
Morala kot družbena institucija in personificiranje morale
Graham Haydon v Teaching about values obravnava položaj učiteljev kot
prenašalcev (transmiters) vrednot. Začne z opozorilom, da o edukaciji kot
transmisiji vrednot govorijo predvsem sociologi, in takoj doda, da je tak go-
vor precej neploden, saj vpeljuje pasivno podoba tega, kar se v dogaja v mo-
ralni vzgoji. Pojem transmisija namreč sugerira, da tisti, ki so akterji tran-
smisije, ne prispevajo nič svojega, temveč zgolj pošiljajo/posredujejo dano
informacijo, ki jo drugi, naslovnik, zgolj pasivno sprejema. Oba, oddajnik
in naslovnik, sta v tem procesu zgolj pasivna člena v procesu prenašanja
vnaprej izgotovljene informacije. Posebej pa ta analogija ni dobra za učite-
lje, pravi Haydon, ker pasivnost na ravni sprejemnika lahko napeljuje na in-
doktrinacijo, se pravi vsiljevanje idej učencem, ki jih učenci ne morejo raci-
onalno preiskati. (Haydon, 1997: 121)
Transmisija vrednot je potemtakem problematična zaradi položaja,
v katerega postavlja otroka. Poleg tega so vrednote, za razliko od dejstev,
manj določene. Ta nedoločenost dodatno otežuje govor o prenašanju vre-
dnot. Prenos vrednot terja fiksni pomen tega, kar prenašamo, vrednote pa
so odprte za interpretacijo. Po Haydonu je nedemokratično fiksirati vred-
note za naslednje generacije. Poleg tega ni mogoče prenašati vseh vrednot
družbe, tako da je potrebna selekcija. Govor o transmisiji pa ne pove, kako
se ta selekcija naredi. (Haydon, 1997: 123)
Haydon se vprašanja prenašanja vsiljevanja vrednot učencem loti z di-
stinkcijo med vrednotami, ki so potrebne za ohranitev pluralne družbe, in
vrednotami, ki so specifični liberalni odgovor na moralno vprašanje. Se
pravi, učitelju je v družbi, v kateri hkrati obstaja mnoštvo različnih »siste-
mov« vrednot, dovoljeno prenašati samo vrednote, ki so povezane s splo-
šnim liberalnim okvirjem, ki ga predpostavlja pluralna družba. Ta je pogoj
96
posameznika, na katerega šola prenaša družbene vrednote. Zato se številni
razmisleki o moralni vzgoji začnejo na negativen način: moralna vzgoja je
najprej ne določenemu tipu moralne vzgoje, ki si subjekt podredi, da bi nanj
prenesel družbene vrednote. Ta začetni ne tako močno določi teren disku-
sije, tako da se zdi, da je ne vcepljanju družbenih vrednot tudi ne prenaša-
nju družbenih vrednot, da je moralna vzgoja predvsem razvoj posamezni-
ka, poudarjanje njegove aktivnosti, in tako tudi umik družbe. V tem smislu
se zdi Durkheimova identifikacija morale in družbe nepovratno zastarela.
V nadaljevanju bomo na dveh primerih raziskali prostor, ki ga ta edukacij-
ska gesta odpira, in dinamiko, ki se z njo začne.
Morala kot družbena institucija in personificiranje morale
Graham Haydon v Teaching about values obravnava položaj učiteljev kot
prenašalcev (transmiters) vrednot. Začne z opozorilom, da o edukaciji kot
transmisiji vrednot govorijo predvsem sociologi, in takoj doda, da je tak go-
vor precej neploden, saj vpeljuje pasivno podoba tega, kar se v dogaja v mo-
ralni vzgoji. Pojem transmisija namreč sugerira, da tisti, ki so akterji tran-
smisije, ne prispevajo nič svojega, temveč zgolj pošiljajo/posredujejo dano
informacijo, ki jo drugi, naslovnik, zgolj pasivno sprejema. Oba, oddajnik
in naslovnik, sta v tem procesu zgolj pasivna člena v procesu prenašanja
vnaprej izgotovljene informacije. Posebej pa ta analogija ni dobra za učite-
lje, pravi Haydon, ker pasivnost na ravni sprejemnika lahko napeljuje na in-
doktrinacijo, se pravi vsiljevanje idej učencem, ki jih učenci ne morejo raci-
onalno preiskati. (Haydon, 1997: 121)
Transmisija vrednot je potemtakem problematična zaradi položaja,
v katerega postavlja otroka. Poleg tega so vrednote, za razliko od dejstev,
manj določene. Ta nedoločenost dodatno otežuje govor o prenašanju vre-
dnot. Prenos vrednot terja fiksni pomen tega, kar prenašamo, vrednote pa
so odprte za interpretacijo. Po Haydonu je nedemokratično fiksirati vred-
note za naslednje generacije. Poleg tega ni mogoče prenašati vseh vrednot
družbe, tako da je potrebna selekcija. Govor o transmisiji pa ne pove, kako
se ta selekcija naredi. (Haydon, 1997: 123)
Haydon se vprašanja prenašanja vsiljevanja vrednot učencem loti z di-
stinkcijo med vrednotami, ki so potrebne za ohranitev pluralne družbe, in
vrednotami, ki so specifični liberalni odgovor na moralno vprašanje. Se
pravi, učitelju je v družbi, v kateri hkrati obstaja mnoštvo različnih »siste-
mov« vrednot, dovoljeno prenašati samo vrednote, ki so povezane s splo-
šnim liberalnim okvirjem, ki ga predpostavlja pluralna družba. Ta je pogoj
96
