Page 98 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 98
prispevki k didaktiki filozofije/etike
svobodni privzeli, nič bolj kot če bi jih kdo zavestno poskušal in-
doktrinirati.« (Haydon, 1997: 134-135)
Težava (liberalnega) samoomejevanja glede vrednot je torej v tem, da
prenos vrednot v družbi vselej že poteka, četudi se jih zavestno ne prenaša.
Ne gre le za moralni diskurz in moralne implikacije vsakdanje komunika-
cije, lahko bi rekli, da otroci neizogibno živijo v okolju, ki se je oblikovalo
pod vplivom različnih vrednot, lahko bi celo trdili, da je samo okolje, v ka-
terem živimo, odraz in tudi utelešenje določenih vrednot. Na posameznike
te vrednote (eksplicitne, implicitne, utelešene) vplivajo, tudi če se šola og-
radi od prenašanja vrednot. Lahko bi ob tem spomnili še na danes splošno
znano dejstvo, da tudi šola (z organiziranostjo, načini dela, vzpostavljenimi
odnosi) »prenaša« določene vrednote, ne da bi se tega zavedala. Teoretiki
prikritega kurikula že desetletja opozarjajo prav na to. Iz tega je razvidno
tudi, da prenašanje vrednot lahko razumemo na različnih ravneh: poleg
intencionalne dejavnosti, ki je na to usmerjena, prenašanje vrednot lahko
poteka tudi po številnih drugih kanalih, ki rezultirajo v tem, da na otroke
vplivajo vrednote družbenega okolja, v katerem živijo.
Haydon kot reakcijo na transmisijo, ki v družbi vselej že poteka, izbe-
re srednjo pot med transmisijo in permisivnostjo, bistvo te srednje poti je
v spodbujanju mišljenja o morali. V poglavju Vrednotna vzgoja: učitelji kot
vzgojitelji (educators) Haydon vpelje 4 elemente moralne vzgoje, s katerimi
se v šoli izognemo vlogi prenašalca vrednot, obenem pa učencem omogo-
čimo, da si svoje vrednote (se pravi tiste, ki jih že nosijo v sebi) bolj polno
prisvojijo: samostojno mišljenje, pravi način mišljenja, mišljenje z vsebino:
vednost in razumevanje, diskusija in dialog.
Vsi štirje elementi se dotikajo tudi prenašanja vrednot, vendar le ob
robu, in avtorjeva priporočila nikdar ne prestopijo meje neposrednega pre-
našanja vrednot. Za primer si poglejmo samostojno mišljenje. Haydon ana-
lizira gibanja pojasnjevanja vrednot, ki se je omejila na to, da učencem po-
maga identificirati in razumeti njihove vrednote. Predpostavka gibanja
je, da so vrednote stvar posameznika, tako da se šola vanje ne sme vme-
šavati. Njena naloga je samo pomagati učencem, da bolje razumejo svo-
je vrednote. Haydonova teza je, da to gibanje lahko preseže svoje zastav-
ljene cilje. Vrednote posameznika niso preprosto njegove, temveč pogosto
izvirajo iz družbe, v kateri živi, tako da je posameznikovo razumevanje
lastnih vrednot na dveh ravneh doseže več kot zgolj razumevanje. Prvič s
tem, da se posameznik z razumevanjem svojih vrednot zave tudi tega, da
niso preprosto njegove: zave se svoje povezanosti z družbo, od katere je
98
svobodni privzeli, nič bolj kot če bi jih kdo zavestno poskušal in-
doktrinirati.« (Haydon, 1997: 134-135)
Težava (liberalnega) samoomejevanja glede vrednot je torej v tem, da
prenos vrednot v družbi vselej že poteka, četudi se jih zavestno ne prenaša.
Ne gre le za moralni diskurz in moralne implikacije vsakdanje komunika-
cije, lahko bi rekli, da otroci neizogibno živijo v okolju, ki se je oblikovalo
pod vplivom različnih vrednot, lahko bi celo trdili, da je samo okolje, v ka-
terem živimo, odraz in tudi utelešenje določenih vrednot. Na posameznike
te vrednote (eksplicitne, implicitne, utelešene) vplivajo, tudi če se šola og-
radi od prenašanja vrednot. Lahko bi ob tem spomnili še na danes splošno
znano dejstvo, da tudi šola (z organiziranostjo, načini dela, vzpostavljenimi
odnosi) »prenaša« določene vrednote, ne da bi se tega zavedala. Teoretiki
prikritega kurikula že desetletja opozarjajo prav na to. Iz tega je razvidno
tudi, da prenašanje vrednot lahko razumemo na različnih ravneh: poleg
intencionalne dejavnosti, ki je na to usmerjena, prenašanje vrednot lahko
poteka tudi po številnih drugih kanalih, ki rezultirajo v tem, da na otroke
vplivajo vrednote družbenega okolja, v katerem živijo.
Haydon kot reakcijo na transmisijo, ki v družbi vselej že poteka, izbe-
re srednjo pot med transmisijo in permisivnostjo, bistvo te srednje poti je
v spodbujanju mišljenja o morali. V poglavju Vrednotna vzgoja: učitelji kot
vzgojitelji (educators) Haydon vpelje 4 elemente moralne vzgoje, s katerimi
se v šoli izognemo vlogi prenašalca vrednot, obenem pa učencem omogo-
čimo, da si svoje vrednote (se pravi tiste, ki jih že nosijo v sebi) bolj polno
prisvojijo: samostojno mišljenje, pravi način mišljenja, mišljenje z vsebino:
vednost in razumevanje, diskusija in dialog.
Vsi štirje elementi se dotikajo tudi prenašanja vrednot, vendar le ob
robu, in avtorjeva priporočila nikdar ne prestopijo meje neposrednega pre-
našanja vrednot. Za primer si poglejmo samostojno mišljenje. Haydon ana-
lizira gibanja pojasnjevanja vrednot, ki se je omejila na to, da učencem po-
maga identificirati in razumeti njihove vrednote. Predpostavka gibanja
je, da so vrednote stvar posameznika, tako da se šola vanje ne sme vme-
šavati. Njena naloga je samo pomagati učencem, da bolje razumejo svo-
je vrednote. Haydonova teza je, da to gibanje lahko preseže svoje zastav-
ljene cilje. Vrednote posameznika niso preprosto njegove, temveč pogosto
izvirajo iz družbe, v kateri živi, tako da je posameznikovo razumevanje
lastnih vrednot na dveh ravneh doseže več kot zgolj razumevanje. Prvič s
tem, da se posameznik z razumevanjem svojih vrednot zave tudi tega, da
niso preprosto njegove: zave se svoje povezanosti z družbo, od katere je
98
