Page 95 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36

Moralna vzgoja: družbenost, prenašanje
vrednot in personifikacija morale

Emila Durkheima imamo lahko za očeta moderne moralne vzgoje

(Chazan, 1985: 9). Čeprav se ga »blati« v sedanjih diskusijah, so v nekem
smislu »številni sodobni pristopi k moralni vzgoji odgovor na Durkheimov
pristop in reakcija nanj.« (Ibid.: 9) Dandanes morda ne več eksplicitno, a te-
matika prenašanje vrednot je še vedno pomemben cilj kritike, zato bi bilo
zanimivo najprej bolj natančno opredeliti te kritike, nato pa bolj jasno opo-
zoriti na njene meje.

Za kritiko česa gre? Predvsem kritika morale kot transmisije in vzgo-
je kot podrejanja: »Lahko torej rečemo, da je morala sistem pravil delo-
vanja, ki vnaprej določajo vedenje. Ta pravila povedo, kako je treba delo-
vati v danem primeru. Dobro delovati pa pomeni dobro se pokoravati.«
(Durkheim, 2014: 28) Pravila moralnega delovanja so torej vnaprej dana,
treba se jim pokoravati, saj je morala »sistem zapovedi«. (Ibid.: 34) Pravila
niso odvisna od posameznika, nadvadujejo ga: »Pravilo je to, kar je, neod-
visno od tega, kaj smo mi. Še zdaleč ni izraz nas samih, ampak nas nadvla-
duje.« (Ibid.: 32) Podrejanje ni slučajno, nasprotno, disciplina je nujno pot-
rebna: »Discipline, ki jo nalagamo otrokom, torej nikakor ne smemo imeti
zgolj za orodje zatiranja, h kateremu se smemo zateči le, kadar je to neizo-
gibno za preprečevanje ponovitve graje vrednih dejanj. Disciplina je sama
na sebi vzgojni dejavni sui generis.« (Ibid.: 44)

Ena od konstitutivnih gest sodobne moralne vzgoje je zagotoviti pros-
tor svobode posameznika. Ta se zdi nezdružljiva s pozicijo pasivnega

95