Page 420 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 420
je Španec in govori špansko ter prva novela v slovenskem jeziku
Šestnajsto stoletje je na rovaš prevajalske misli in prakse zastran Svetega pisma
vgraviralo dva ključna pristopa. Erazem Rotterdamski, »lux mundi« svoje dobe,
je s svojim znamenitim Novum instrumentum omne (1516) dal v mentalni obtok prvo
tekstnokritično edicijo in novi latinski prevod Nove zaveze ter tako postavil temelje
znanstvenega bibličnega študija in prevajanja, od koder se je pristop v naslednjih
stoletjih širil tudi na prevajanje nenabožnega/neteološkega slovstva. Martin
Luther pa je z epohalno knjigo Das Newe Testament Deutzsch (Wittenberg 1522) po-
splošil načelo, ki ga je mnogo pozneje španski filozof, pesnik in pisatelj Miguel de
Unamuno ubesedil v slikovito rečenico: Bog je Španec in govori špansko.
Nemški reformator je namreč v svojem nemškem Novem testamentu poosebil
prevajanje svete knjige krščanstva v ljudske jezike za vse in vsakogar. Za Luthra je
bil Bog kajpak Nemec, ki se je šele v Septemberskem testamentu odločil, v katerem
nemškem narečju bo trajno spregovoril za reformatorjeve rojake, toda učeni wit-
tenberški profesor je v svoji Poslanici o prevajanju (1530) zapisal, da se mora prevajati
skladno z naravo (Art) (nemškega) jezika in tako, da bodo razumeli tudi ljudje na
ulici. Skladno s konceptom sola fide (na podlagi sola scriptura) je izpostavil pragmatič-
no besedilno funkcijo prevoda in zapisal:
Zakaj ni treba črk v latinskem jeziku spraševati, kako naj govorimo nemško
/.../, temveč je treba o tem vprašati mater v hiši, otroke na ulici, preprostega
moža na trgu in tam gledati na gofljo [Maul], kako govore, in po tem preva-
jati, in tedaj bodo oni razumeli in opazili, da se z njimi govori po nemško.25
Srž Poslanice o prevajanju je namreč Luthrova argumentacija o naravi jezika biblične-
ga izvirnika in prevoda (nemščine) ter o vzroku, zakaj se je v njegovem prevodu
v sv. Pavla Pismu Rimljanom 3,28 pojavila zagonetna beseda allein (»So halten wir nun
dafür, dass der Mensch gerecht werde ohne des Gesetzes Werke, allein durch den Glauben.«); te v
grškem izvirniku sicer ni zapisane, vendar na njej kljub temu stavi celotna prote-
stantska teologija o opravičenju (zgolj) po veri. Znotraj podobnih premislekov o
prevajanju so se zagotovo gibali tudi slovenski protestanti na čelu s svojim prvim
superintendentom (škofom) Trubarjem, ki je o prevajalskem postopku pri pripra-
vi zahtevne simbolične knjige Articuli (1562), kjer je kombiniral besedilne predloge
več veroizpovedi, v Predguvori zapisal:
25 Martin Luther, Poslanica o prevajanju, v: Martin Luther, Teološko-politični spisi, Ljubljana 2002,
50–51
420
Šestnajsto stoletje je na rovaš prevajalske misli in prakse zastran Svetega pisma
vgraviralo dva ključna pristopa. Erazem Rotterdamski, »lux mundi« svoje dobe,
je s svojim znamenitim Novum instrumentum omne (1516) dal v mentalni obtok prvo
tekstnokritično edicijo in novi latinski prevod Nove zaveze ter tako postavil temelje
znanstvenega bibličnega študija in prevajanja, od koder se je pristop v naslednjih
stoletjih širil tudi na prevajanje nenabožnega/neteološkega slovstva. Martin
Luther pa je z epohalno knjigo Das Newe Testament Deutzsch (Wittenberg 1522) po-
splošil načelo, ki ga je mnogo pozneje španski filozof, pesnik in pisatelj Miguel de
Unamuno ubesedil v slikovito rečenico: Bog je Španec in govori špansko.
Nemški reformator je namreč v svojem nemškem Novem testamentu poosebil
prevajanje svete knjige krščanstva v ljudske jezike za vse in vsakogar. Za Luthra je
bil Bog kajpak Nemec, ki se je šele v Septemberskem testamentu odločil, v katerem
nemškem narečju bo trajno spregovoril za reformatorjeve rojake, toda učeni wit-
tenberški profesor je v svoji Poslanici o prevajanju (1530) zapisal, da se mora prevajati
skladno z naravo (Art) (nemškega) jezika in tako, da bodo razumeli tudi ljudje na
ulici. Skladno s konceptom sola fide (na podlagi sola scriptura) je izpostavil pragmatič-
no besedilno funkcijo prevoda in zapisal:
Zakaj ni treba črk v latinskem jeziku spraševati, kako naj govorimo nemško
/.../, temveč je treba o tem vprašati mater v hiši, otroke na ulici, preprostega
moža na trgu in tam gledati na gofljo [Maul], kako govore, in po tem preva-
jati, in tedaj bodo oni razumeli in opazili, da se z njimi govori po nemško.25
Srž Poslanice o prevajanju je namreč Luthrova argumentacija o naravi jezika biblične-
ga izvirnika in prevoda (nemščine) ter o vzroku, zakaj se je v njegovem prevodu
v sv. Pavla Pismu Rimljanom 3,28 pojavila zagonetna beseda allein (»So halten wir nun
dafür, dass der Mensch gerecht werde ohne des Gesetzes Werke, allein durch den Glauben.«); te v
grškem izvirniku sicer ni zapisane, vendar na njej kljub temu stavi celotna prote-
stantska teologija o opravičenju (zgolj) po veri. Znotraj podobnih premislekov o
prevajanju so se zagotovo gibali tudi slovenski protestanti na čelu s svojim prvim
superintendentom (škofom) Trubarjem, ki je o prevajalskem postopku pri pripra-
vi zahtevne simbolične knjige Articuli (1562), kjer je kombiniral besedilne predloge
več veroizpovedi, v Predguvori zapisal:
25 Martin Luther, Poslanica o prevajanju, v: Martin Luther, Teološko-politični spisi, Ljubljana 2002,
50–51
420
