Page 419 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 419
ried pojasnjuje, zakaj prevaja v verzih in kako se verz razlikuje od proze.
Funkcijo verza primerja s funkcijo, ki jo je le-ta imel v starejši latinski literaturi.
V zvezi s tem izpostavlja statusno pomembnost verzificiranega besedila za (ver-
nakularni) frankovski jezik, v katerega prevaja: namreč šele v verzni podobi se
lahko postavi krščanska literatura v frankovskem jeziku ob bok latinski literaturi.
V nadaljevanju predgovora se Otfried ukvarja z vprašanji žanrov in nazadnje z
metriko. S sociolingvističnega stališča je zanimivo tudi Otfriedovo razpravljanje o
frankovskem jeziku, v katerem je predgovor tudi napisan. Avtor poudarja, da gre
za jezik preprostih ljudi, kmetov, v latinskem predgovoru, ki je bil namenjen izo-
bražencem, pa frankovskemu (pogovornemu) jeziku očita razne pomanjkljivosti,
vendar vseeno prevaja vanj. V predgovoru se pojavi tudi topos, ki anticipira od 16.
stoletja naprej pomembno funkcijo slovstva v narodnem jeziku, in sicer slovstva
kot enega od opornih stebrov občestvene identifikacije in identitete. Literatura je
razumljena kot del narodne identifikacije – po načelu »drugi narodi že imajo knjige v
svojem jeziku«, zato jih potrebujemo tudi mi. Ta premislek je skupen Alfredu Veli-
kemu in Otfriedu, drugače pa gre za model kulturnega prenosa, ki se vedno znova
konkretizira v vsakem vernakularnem jeziku, v katerem slovstvo šele nastaja.
Prevajanje je bilo v srednjem veku tako vpreženo v voz splošnega kulturnega
koncepta zahodne ekumene translatio. Le-ta je pomenil prenašanje vrednot ter
ustanov duhovne in posvetne oblasti, vse to pa ni bilo mogoče le – ali morda celo
predvsem ne – s surovo silo vojaškega zavojevanja, temveč pretežno s prestavlja-
njem tekstov iz grškega, latinskega in deloma tudi arabskega jezika v vernakularne
idiome.
Srednjeveški prevajalci so v »prototranslatoloških« uvodih v svoje prevode po-
gosto govorili ne o prevajanju, temveč o pisanju, njihov prevod pa še zdaleč ni bil
le prestava, temveč tudi bolj ali manj izvirna avtorska pisava. Slednje se je ohranilo
vsaj do razmaha racionalistične (biblične) tekstne kritike z Johannom Jacobom
Griesbachom (1745–1812) v zadnji tretjini 18. stoletja, prevodna adaptacija pa se
je gibala med doslednim prevodom, parafrazo v prevodnem jeziku (prepesnitvijo
pri pesemskih besedilih) in skoraj povsem samostojnim novim avtorskim bese-
dilom, kjer je predloga v izvirnem jeziku služila predvsem kot noetova barka za
loci communes (besedilne motive). Tak pristop je, kot bo prikazano, odločilno za-
znamoval prevajalsko prakso Primoža Trubarja, in to celo ob slovenjenju tolikanj
»normativnih« besedil, kot so svetopisemska ali artikuli Ausburške veroizpovedi.
419
Funkcijo verza primerja s funkcijo, ki jo je le-ta imel v starejši latinski literaturi.
V zvezi s tem izpostavlja statusno pomembnost verzificiranega besedila za (ver-
nakularni) frankovski jezik, v katerega prevaja: namreč šele v verzni podobi se
lahko postavi krščanska literatura v frankovskem jeziku ob bok latinski literaturi.
V nadaljevanju predgovora se Otfried ukvarja z vprašanji žanrov in nazadnje z
metriko. S sociolingvističnega stališča je zanimivo tudi Otfriedovo razpravljanje o
frankovskem jeziku, v katerem je predgovor tudi napisan. Avtor poudarja, da gre
za jezik preprostih ljudi, kmetov, v latinskem predgovoru, ki je bil namenjen izo-
bražencem, pa frankovskemu (pogovornemu) jeziku očita razne pomanjkljivosti,
vendar vseeno prevaja vanj. V predgovoru se pojavi tudi topos, ki anticipira od 16.
stoletja naprej pomembno funkcijo slovstva v narodnem jeziku, in sicer slovstva
kot enega od opornih stebrov občestvene identifikacije in identitete. Literatura je
razumljena kot del narodne identifikacije – po načelu »drugi narodi že imajo knjige v
svojem jeziku«, zato jih potrebujemo tudi mi. Ta premislek je skupen Alfredu Veli-
kemu in Otfriedu, drugače pa gre za model kulturnega prenosa, ki se vedno znova
konkretizira v vsakem vernakularnem jeziku, v katerem slovstvo šele nastaja.
Prevajanje je bilo v srednjem veku tako vpreženo v voz splošnega kulturnega
koncepta zahodne ekumene translatio. Le-ta je pomenil prenašanje vrednot ter
ustanov duhovne in posvetne oblasti, vse to pa ni bilo mogoče le – ali morda celo
predvsem ne – s surovo silo vojaškega zavojevanja, temveč pretežno s prestavlja-
njem tekstov iz grškega, latinskega in deloma tudi arabskega jezika v vernakularne
idiome.
Srednjeveški prevajalci so v »prototranslatoloških« uvodih v svoje prevode po-
gosto govorili ne o prevajanju, temveč o pisanju, njihov prevod pa še zdaleč ni bil
le prestava, temveč tudi bolj ali manj izvirna avtorska pisava. Slednje se je ohranilo
vsaj do razmaha racionalistične (biblične) tekstne kritike z Johannom Jacobom
Griesbachom (1745–1812) v zadnji tretjini 18. stoletja, prevodna adaptacija pa se
je gibala med doslednim prevodom, parafrazo v prevodnem jeziku (prepesnitvijo
pri pesemskih besedilih) in skoraj povsem samostojnim novim avtorskim bese-
dilom, kjer je predloga v izvirnem jeziku služila predvsem kot noetova barka za
loci communes (besedilne motive). Tak pristop je, kot bo prikazano, odločilno za-
znamoval prevajalsko prakso Primoža Trubarja, in to celo ob slovenjenju tolikanj
»normativnih« besedil, kot so svetopisemska ali artikuli Ausburške veroizpovedi.
419
