Page 418 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 418
žave). Translatio regni, razširitev države in mirno (ter tako kolikor moči dolgo)
vladanje je znotraj Alfredovih razmišljanj posredni, toda najpomembnejši domet
izobrazbe, ki izvira iz pisane besede, ta pa je večinoma prevodne narave. Prevodi
torej posredno prispevajo k izboljšanju države in njeni trajnosti.
V Alfredovem besedilu najdemo tudi opis razmerja med bogastvom in znanjem.
Bogastvo je za Alfreda idealno stanje države, toda pri angleškem vladarju ni zve-
zano s pomenskim poljem želje po imetju, temveč z namero imeti bogato državo, slednje
pa je posledica znanja, ki si ga človek pridobi iz pisanih besedil – iz knjig, le-te
pa so bile vsaj na začetku večinoma prevodi. Naslednje razmerje, ki ga Alfred
obravnava, je odnos med bogastvom in knjigo kot njenim simbolom. Kajti knji-
ga je nadaljnji izraz bogate države in ker hoče Alfred iz svoje kraljevine narediti
bogato državo, jo mora voditi k stanju, ki bo ugodno za tovrstni izraz bogastva. V
zaključku predgovora se pojavi temeljna ideja, da Alfred ni prevajal dobesedno,
temveč tako, da je ohranil smisel besedila. Na koncu imenuje vladar tudi (v latin-
skem jeziku in kulturi očitno izobražene) klerike, ki so mu z nasveti pomagali pri
prevajalskih opravilih. Zato se je smiselno vprašati, ali se ni morda od njih sezna-
nil z v latinski prevajalski praksi splošnim premislekom sensum ex sensu. Predgovor
obsega še naslednjo, za prevajalsko teorijo zanimivo informacijo. Alfred namreč
pripoveduje o poteku svojega prevajalskega dela in tako določi svoj delovni po-
stopek. Pripoveduje, da se je najprej vztrajno trudil usvojiti izvirnik (za oznako
tega svojega početja uporablja izraza master in learn). Usvojiti izvirnik pa pomeni,
da ga je dotični zmožen najprej a) brez težav (pre)brati, in sicer, dokler ni b) ra-
zumljen njegov pomen (Alfred v tem kontekstu uporablja izraz, ki tudi v sodobni
teoriji prevajanja še zdaleč ni brez pomena – understand). Šele ko je dobro razu-
mel besedilo, ga je lahko ustrezno interpretiral in ga šele nato prevedel. Tako je
Alfred v popisu svojega prevajalskega pristopa pravzaprav zajel štiri temeljne faze
v postopku prevajanja: branje, razumevanje, interpretacijo in prevajanje (prestavo). S tem
je predgovor zaključen, kajti proznemu delu sledi zgolj še srednjeveški slovstveni
topos, kratek verzificirani predgovor, v katerem knjiga nagovarja bralca.
Podobna načela kot v obravnavnem predgovoru Pastoralnega vodila se pojavljajo tudi
v drugih Alfredovih predgovorih, v perspektivi pa je mogoče ugotoviti, da je ime-
la Alfredova paradigma velik vpliv na mlajše teorije prevajanja, njen mejni izraz
pa je popularni prevod oz. prevod z namenom populariziranja.
Otfriedov prevod/predelava evangelijev Evangelienbttch je verzificirano besedilo,
vprašanjem verza in proze pa je namenjen tudi obsežen del predgovora. V njem
418
vladanje je znotraj Alfredovih razmišljanj posredni, toda najpomembnejši domet
izobrazbe, ki izvira iz pisane besede, ta pa je večinoma prevodne narave. Prevodi
torej posredno prispevajo k izboljšanju države in njeni trajnosti.
V Alfredovem besedilu najdemo tudi opis razmerja med bogastvom in znanjem.
Bogastvo je za Alfreda idealno stanje države, toda pri angleškem vladarju ni zve-
zano s pomenskim poljem želje po imetju, temveč z namero imeti bogato državo, slednje
pa je posledica znanja, ki si ga človek pridobi iz pisanih besedil – iz knjig, le-te
pa so bile vsaj na začetku večinoma prevodi. Naslednje razmerje, ki ga Alfred
obravnava, je odnos med bogastvom in knjigo kot njenim simbolom. Kajti knji-
ga je nadaljnji izraz bogate države in ker hoče Alfred iz svoje kraljevine narediti
bogato državo, jo mora voditi k stanju, ki bo ugodno za tovrstni izraz bogastva. V
zaključku predgovora se pojavi temeljna ideja, da Alfred ni prevajal dobesedno,
temveč tako, da je ohranil smisel besedila. Na koncu imenuje vladar tudi (v latin-
skem jeziku in kulturi očitno izobražene) klerike, ki so mu z nasveti pomagali pri
prevajalskih opravilih. Zato se je smiselno vprašati, ali se ni morda od njih sezna-
nil z v latinski prevajalski praksi splošnim premislekom sensum ex sensu. Predgovor
obsega še naslednjo, za prevajalsko teorijo zanimivo informacijo. Alfred namreč
pripoveduje o poteku svojega prevajalskega dela in tako določi svoj delovni po-
stopek. Pripoveduje, da se je najprej vztrajno trudil usvojiti izvirnik (za oznako
tega svojega početja uporablja izraza master in learn). Usvojiti izvirnik pa pomeni,
da ga je dotični zmožen najprej a) brez težav (pre)brati, in sicer, dokler ni b) ra-
zumljen njegov pomen (Alfred v tem kontekstu uporablja izraz, ki tudi v sodobni
teoriji prevajanja še zdaleč ni brez pomena – understand). Šele ko je dobro razu-
mel besedilo, ga je lahko ustrezno interpretiral in ga šele nato prevedel. Tako je
Alfred v popisu svojega prevajalskega pristopa pravzaprav zajel štiri temeljne faze
v postopku prevajanja: branje, razumevanje, interpretacijo in prevajanje (prestavo). S tem
je predgovor zaključen, kajti proznemu delu sledi zgolj še srednjeveški slovstveni
topos, kratek verzificirani predgovor, v katerem knjiga nagovarja bralca.
Podobna načela kot v obravnavnem predgovoru Pastoralnega vodila se pojavljajo tudi
v drugih Alfredovih predgovorih, v perspektivi pa je mogoče ugotoviti, da je ime-
la Alfredova paradigma velik vpliv na mlajše teorije prevajanja, njen mejni izraz
pa je popularni prevod oz. prevod z namenom populariziranja.
Otfriedov prevod/predelava evangelijev Evangelienbttch je verzificirano besedilo,
vprašanjem verza in proze pa je namenjen tudi obsežen del predgovora. V njem
418
