Page 416 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 416
o je bil za Konstantina pomemben problem slovanskega slovničnega spola, ki
se razlikuje od grškega.
Na tej točki se ponuja perspektiva na latinsko prevajalsko tradicijo, kjer je od Ci-
cerona obstajala dihotomija verbum ex verbo proti sensum ex senso. Torej vprašanje,
ali je pri prevajanju poudarek na poustvaritvi izraza ali pomena. Za prevajanje v
starocerkveno slovanščino je ta dihotomija precej pomembna, kajti v teoriji, ki je
povezana s cirilmetodijskim književnim izročilom, je bil akcent predvsem (ali celo
samo) na pomenu, smislu kot tisti edinstveni konstitutivni strukturi, ki je temelj
in sklepnik vsakega posameznega besedila posebej. V starobolgarski literaturi pa
sta obstajala oba pristopa – na eni strani tradicija dobesednih prevodov iz grščine,
na drugi pa starejša kontinuiteta interpretativnega prevajanja, ki je nosila pečat
Metodijevih učencev. Le-ti so iz Velikomoravske prinesli prevajalsko paradigmo,
o kateri razpravlja Konstantin Filozof v zgoraj omenjanem traktatu.
Treba je omeniti še neko posebnost, ki vsekakor priča o teološkem in filološkem
dometu pisca obravnavanega traktata: Konstantin se v opravičilo prevajalskega
pristopa, ki ga je uresničeval pri bibličnih besedilih, sklicuje na starejše prevo-
de, celo na nepravoverne, npr. na nestorijanski prevod v sirijščino.23 Ko govori
o problemu slovničnega spola in navaja primer gr. potamos, slov. rěka, najbrž ni
spregledal niti globljega, v tem primeru simboličnega pomena, ki ga je lahko imel
gramatični spol v določenem kontekstu.24 Poleg tega svojo paradigmo prenosa
smisla potrjuje tudi z izreki sv. Pavla in Dionizija Areopagita, vse omenjeno pa
kaže, da je Konstantin dobro poznal zgodovino prevajanja evangelijskih tekstov iz
grščine, da je temeljito obvladal teološke eksegetične prijeme in, nenazadnje, da je
bil izurjen in spreten filolog.
Alfred Veliki in Otfried von Weissenburg:
knjiga za »mlade samske može« in verzificirana biblična summa
Otfried in Alfred Veliki pri prevajanju nista imela enakih namenov kot Konstan-
tin Filozof. To kaže že sam izbor tekstov, ki sta jih prevajala. Nobeden od njiju
23 Pešita, Novi testament je bil preveden na začetku 5. stoletja.
24 Npr. v Mt 7,25–27, gr. hoi potamoi, slov. rěky: »In usula se je ploha in pridrle so reke in zapihali so
vetrovi in se zagnali v tisto hišo, a ni padla, kajti postavljena je bila na skalo.« V tem kontekstu so
bile reke tedaj pogosto razlagane kot metafora za demone, ki napadajo človeka.
Ali kontekst iz Mr 2,9, gr. astér, slov. zvězda: »In glej, zvezda, ki so jo bili videli na Jutrovem,
gre pred njimi, dokler se ne ustavi nad mestom, kjer je bilo dete.« Zvezda more v tem kontekstu
pomeniti tudi angela.
416
se razlikuje od grškega.
Na tej točki se ponuja perspektiva na latinsko prevajalsko tradicijo, kjer je od Ci-
cerona obstajala dihotomija verbum ex verbo proti sensum ex senso. Torej vprašanje,
ali je pri prevajanju poudarek na poustvaritvi izraza ali pomena. Za prevajanje v
starocerkveno slovanščino je ta dihotomija precej pomembna, kajti v teoriji, ki je
povezana s cirilmetodijskim književnim izročilom, je bil akcent predvsem (ali celo
samo) na pomenu, smislu kot tisti edinstveni konstitutivni strukturi, ki je temelj
in sklepnik vsakega posameznega besedila posebej. V starobolgarski literaturi pa
sta obstajala oba pristopa – na eni strani tradicija dobesednih prevodov iz grščine,
na drugi pa starejša kontinuiteta interpretativnega prevajanja, ki je nosila pečat
Metodijevih učencev. Le-ti so iz Velikomoravske prinesli prevajalsko paradigmo,
o kateri razpravlja Konstantin Filozof v zgoraj omenjanem traktatu.
Treba je omeniti še neko posebnost, ki vsekakor priča o teološkem in filološkem
dometu pisca obravnavanega traktata: Konstantin se v opravičilo prevajalskega
pristopa, ki ga je uresničeval pri bibličnih besedilih, sklicuje na starejše prevo-
de, celo na nepravoverne, npr. na nestorijanski prevod v sirijščino.23 Ko govori
o problemu slovničnega spola in navaja primer gr. potamos, slov. rěka, najbrž ni
spregledal niti globljega, v tem primeru simboličnega pomena, ki ga je lahko imel
gramatični spol v določenem kontekstu.24 Poleg tega svojo paradigmo prenosa
smisla potrjuje tudi z izreki sv. Pavla in Dionizija Areopagita, vse omenjeno pa
kaže, da je Konstantin dobro poznal zgodovino prevajanja evangelijskih tekstov iz
grščine, da je temeljito obvladal teološke eksegetične prijeme in, nenazadnje, da je
bil izurjen in spreten filolog.
Alfred Veliki in Otfried von Weissenburg:
knjiga za »mlade samske može« in verzificirana biblična summa
Otfried in Alfred Veliki pri prevajanju nista imela enakih namenov kot Konstan-
tin Filozof. To kaže že sam izbor tekstov, ki sta jih prevajala. Nobeden od njiju
23 Pešita, Novi testament je bil preveden na začetku 5. stoletja.
24 Npr. v Mt 7,25–27, gr. hoi potamoi, slov. rěky: »In usula se je ploha in pridrle so reke in zapihali so
vetrovi in se zagnali v tisto hišo, a ni padla, kajti postavljena je bila na skalo.« V tem kontekstu so
bile reke tedaj pogosto razlagane kot metafora za demone, ki napadajo človeka.
Ali kontekst iz Mr 2,9, gr. astér, slov. zvězda: »In glej, zvezda, ki so jo bili videli na Jutrovem,
gre pred njimi, dokler se ne ustavi nad mestom, kjer je bilo dete.« Zvezda more v tem kontekstu
pomeniti tudi angela.
416
