Page 421 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 421
Obtu inu za tiga volo sem iest le-te buqvice, kir se imenuio augustana
confessio, tu ie ta vera inu articuli, kir so ty eni nembški vyudi
inu meista v tim aušpurgi pred cessariem inu pred vsem rayhom z
vusti inu s pismom očitu spoznali, iz latinskiga inu nembsškiga iezyka v
ta naš crainski zveistu preobernil inu iztomačil. Inu kadar so ty eni articuli,
navuki inu bessede v le-tih buqvicah v ti bukovsčini nembsčini kratku inu
časi temnu izrečeni inu postavleni, de ty preprosti inu kir neso v tim S. pismu
vučeni težku oli cilu ništer ne zastopio. Obtu sem te iste articule inu bessede z
drugimi inu z obilnešimi bessedami, exempli inu perglihami iztomačil, izgo-
vuril inu izlužil, katere bessede inu exemple sem vzel iz čistiga, zastopniga S.
pysma inu iz le-tih buqvic Apologiae oli Zagovariane inu iz tih dveyu buqvic,
v katerih ty saxoniski inu wirtemberski pridigarii nih vero inu vuk spoznaio,
katero so oni pred desset leiti pred ta co[n]cilium v Trienti polužili, od katerih
smo od/s/preda tudi pravili.26
Trubar je torej pojasnil, da je izvirno besedilo v slovenskem jeziku (po)u stvaril še
enkrat, da je izdelal tekst, ki avtentično reprezentira pomen izvirnika (»zveistu«),
toda zavoljo besedilne jasnosti/razumljivosti za predpostavljanega bralca, nevaje-
nega nemškega teološkega sloga, z drugačnimi in številnejšimi izrazili, kot jih mo-
gel razvideti v izvirniku. Pri prevajanju se je zato posluževal besedilnih transfor-
macij izvirnika – opisovanja, preubesedovanja, parafraze in razlage s parabolo –,
v zvezi z besedjem pa se je zelo natančno zavedal dvojnic germanizem – slovenska
beseda, vendar se germanizmom očitno namenoma ni želel odpovedati zaradi
splošne jezikovne rabe, tozadevne pragmatične funkcije njegovih prevodnih bese-
dil in dobrega razumevanja. Kajti tudi on je podobno kot Luther stavil na razume-
vanju Božje besede pri vernikih, saj da le iz razumljenega moreta priti vera in spo-
znanje. O rabi germanizmov je tako ljubljanskemu cerkvenemu odboru napisal:
Lahko bi prevedel in postavil za uržah vzrok, za gnada milost, za milost po-
milosardiju, za ferdamnene pogublene ali zgublene, za trošt utisanje, za nuc
prid, za leben život, za erbščina dedina, za lon plačja, za štima glas itd., ka-
kor sem nekatere teh besed tudi rabil. Vendar sem hotel ostati pri preprostem
kranjskem jeziku.27
26 Primož Trubar, Articuli oli deili te prave, stare vere kersčanske (1562), v: Primož Trubar, Zbrana
dela Primoža Trubarja III, ur. Jonatan Vinkler, Ljubljana 2oo5, 49
27 Primož Trubar ljubljanskemu cerkvenemu odboru, Kempten, 19. marec 1560, v: Primož Trubar,
Zbrana dela Primoža Trubarja 10, 63 (celotno pismo v transkripciji in prevodu je najti na straneh
421
confessio, tu ie ta vera inu articuli, kir so ty eni nembški vyudi
inu meista v tim aušpurgi pred cessariem inu pred vsem rayhom z
vusti inu s pismom očitu spoznali, iz latinskiga inu nembsškiga iezyka v
ta naš crainski zveistu preobernil inu iztomačil. Inu kadar so ty eni articuli,
navuki inu bessede v le-tih buqvicah v ti bukovsčini nembsčini kratku inu
časi temnu izrečeni inu postavleni, de ty preprosti inu kir neso v tim S. pismu
vučeni težku oli cilu ništer ne zastopio. Obtu sem te iste articule inu bessede z
drugimi inu z obilnešimi bessedami, exempli inu perglihami iztomačil, izgo-
vuril inu izlužil, katere bessede inu exemple sem vzel iz čistiga, zastopniga S.
pysma inu iz le-tih buqvic Apologiae oli Zagovariane inu iz tih dveyu buqvic,
v katerih ty saxoniski inu wirtemberski pridigarii nih vero inu vuk spoznaio,
katero so oni pred desset leiti pred ta co[n]cilium v Trienti polužili, od katerih
smo od/s/preda tudi pravili.26
Trubar je torej pojasnil, da je izvirno besedilo v slovenskem jeziku (po)u stvaril še
enkrat, da je izdelal tekst, ki avtentično reprezentira pomen izvirnika (»zveistu«),
toda zavoljo besedilne jasnosti/razumljivosti za predpostavljanega bralca, nevaje-
nega nemškega teološkega sloga, z drugačnimi in številnejšimi izrazili, kot jih mo-
gel razvideti v izvirniku. Pri prevajanju se je zato posluževal besedilnih transfor-
macij izvirnika – opisovanja, preubesedovanja, parafraze in razlage s parabolo –,
v zvezi z besedjem pa se je zelo natančno zavedal dvojnic germanizem – slovenska
beseda, vendar se germanizmom očitno namenoma ni želel odpovedati zaradi
splošne jezikovne rabe, tozadevne pragmatične funkcije njegovih prevodnih bese-
dil in dobrega razumevanja. Kajti tudi on je podobno kot Luther stavil na razume-
vanju Božje besede pri vernikih, saj da le iz razumljenega moreta priti vera in spo-
znanje. O rabi germanizmov je tako ljubljanskemu cerkvenemu odboru napisal:
Lahko bi prevedel in postavil za uržah vzrok, za gnada milost, za milost po-
milosardiju, za ferdamnene pogublene ali zgublene, za trošt utisanje, za nuc
prid, za leben život, za erbščina dedina, za lon plačja, za štima glas itd., ka-
kor sem nekatere teh besed tudi rabil. Vendar sem hotel ostati pri preprostem
kranjskem jeziku.27
26 Primož Trubar, Articuli oli deili te prave, stare vere kersčanske (1562), v: Primož Trubar, Zbrana
dela Primoža Trubarja III, ur. Jonatan Vinkler, Ljubljana 2oo5, 49
27 Primož Trubar ljubljanskemu cerkvenemu odboru, Kempten, 19. marec 1560, v: Primož Trubar,
Zbrana dela Primoža Trubarja 10, 63 (celotno pismo v transkripciji in prevodu je najti na straneh
421
