Page 424 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 424
mer, pripovedno razvit do stopnje (stilizirane) novele. O navedeni pasaži Arti-
culov je glede na sedanjo polno dostopnost vseh slovenskih besedil Primoža Tru-
barja mogoče zatrditi, da gre za prvi tovrstni literarni zapis v slovenski književ-
nosti, za prvo slovensko novelo, ki pa, kajpak, ni imela primarne estetske, temveč
retorično argumentativno, tj. informativno funkcijo.
Ob zapisanem ni odveč poudariti konteksta: Trubar se je take prevodne transfor-
macije izvirnika podstopil v besedilu, ki v Evangeličanski cerkvi sodi med poseb-
ne veroizpovedne spise oziroma simbolične knjige, h katerim so v 16. stoletju in
vse odtlej njihovi prevajalci ter interpreti pristopali s »tresočo roko«. Status sim-
bolične knjige je namreč na določenem nivoju primerljiv s položajem Svetega pi-
sma: meni se, da posameznik zavoljo razodetja, zapopadenega v enem in/ali dru-
gem, naj ne bi samovoljno spreminjal ne prvega in ne slednjega – ne z branjem ne
z drugačnim interpretiranjem.
Pa se je Trubar tega držal vsaj zastran Svetega pisma? Je imel vsaj kot biblični pre-
vajalec manj voljno roko pri avtorski preinterpretaciji tujejezičnih besedil za okoli
5 % pismenega slovenskega etnika?
Podobno indikativne kot zgornja pasaža iz Articulov so naslednja mesta iz Tru-
barjevih prevodov Pavlovih pisem.
Rim 9,21–22:
[21]En lončar, kir lonce dela, ne ima li oblasti iz ene illove keppe sturiti eno
possodo h timu poštenu, to drugo pag h ti sramoti[?] [22]Kai ie tedai[?]
»Kai ie tedai?« je Trubarjev dodatek; Luthrova biblična »zadnja roka«, tj. izdaja
iz leta 1545 (L1545) in Vulgata (V) – na obe se je Trubar pri prevajanju dokazljivo
opiral – te povedi nimata.
2 Kor 8,22–23
[22]Mi smo tudi ž nima red poslali našiga brata (kateriga smo čestu v dostih
ričeh izkusili, de ie flissig inu zdai ie še več flissig) na tu veliku zevupane, kir
imam pruti vom, [23]bodi zavolo tiga Tita, kir ie mui tovariš inu pomagavec
pruti vom, oli zavolo drugih, kir so naši brati, iogri tih gmain inu ena čast
Cristuseva.
424
culov je glede na sedanjo polno dostopnost vseh slovenskih besedil Primoža Tru-
barja mogoče zatrditi, da gre za prvi tovrstni literarni zapis v slovenski književ-
nosti, za prvo slovensko novelo, ki pa, kajpak, ni imela primarne estetske, temveč
retorično argumentativno, tj. informativno funkcijo.
Ob zapisanem ni odveč poudariti konteksta: Trubar se je take prevodne transfor-
macije izvirnika podstopil v besedilu, ki v Evangeličanski cerkvi sodi med poseb-
ne veroizpovedne spise oziroma simbolične knjige, h katerim so v 16. stoletju in
vse odtlej njihovi prevajalci ter interpreti pristopali s »tresočo roko«. Status sim-
bolične knjige je namreč na določenem nivoju primerljiv s položajem Svetega pi-
sma: meni se, da posameznik zavoljo razodetja, zapopadenega v enem in/ali dru-
gem, naj ne bi samovoljno spreminjal ne prvega in ne slednjega – ne z branjem ne
z drugačnim interpretiranjem.
Pa se je Trubar tega držal vsaj zastran Svetega pisma? Je imel vsaj kot biblični pre-
vajalec manj voljno roko pri avtorski preinterpretaciji tujejezičnih besedil za okoli
5 % pismenega slovenskega etnika?
Podobno indikativne kot zgornja pasaža iz Articulov so naslednja mesta iz Tru-
barjevih prevodov Pavlovih pisem.
Rim 9,21–22:
[21]En lončar, kir lonce dela, ne ima li oblasti iz ene illove keppe sturiti eno
possodo h timu poštenu, to drugo pag h ti sramoti[?] [22]Kai ie tedai[?]
»Kai ie tedai?« je Trubarjev dodatek; Luthrova biblična »zadnja roka«, tj. izdaja
iz leta 1545 (L1545) in Vulgata (V) – na obe se je Trubar pri prevajanju dokazljivo
opiral – te povedi nimata.
2 Kor 8,22–23
[22]Mi smo tudi ž nima red poslali našiga brata (kateriga smo čestu v dostih
ričeh izkusili, de ie flissig inu zdai ie še več flissig) na tu veliku zevupane, kir
imam pruti vom, [23]bodi zavolo tiga Tita, kir ie mui tovariš inu pomagavec
pruti vom, oli zavolo drugih, kir so naši brati, iogri tih gmain inu ena čast
Cristuseva.
424
