Page 422 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 422
ultat takega prevajalskega pristopa je pomenljiv, ne pa nepričakovan. Zlasti
opazno se razkrije, če Trubarjeve Articule pomerimo ob latinski Confessio augu-
stana.28 Posebej indikativen je člen De votis monachorum, kjer Trubar objavi tudi
spodnje pasaže, ki jih ni najti ne v latinskem ne v nemškem izvirniku. Ko slo-
venskega bralca, ki ni imel ne sintaktičnega, ne poimenovalnega in ne žanrskega
»predteka« na področju teologije v slovenskem jeziku, seznanja z abstraktno teo-
loško artikulacijo, da redovno življenje ni oblika dobrih del, ki bi človeka posebej
opravičevala pred Bogom, bralca prepusti naslednji pripovedi, ki se razteza čez
dve in pol strani, toda znotraj istega odstavka knjige Articuli:
Mi beremo vu enih buqvah od eniga anžigla, tu ie od eniga, kir ie sam vu eni pusčavi oli
v gozdu (ta ie en pravi menih, en samoveč bil) prebival, timu ie Anton bilu ime. Ta isti ie
želil inu Boga veden prossil, de bi nemu Bug pustil veiditi, kai inu kuliku bi on bil v tim
nega menihštvi v ti pusčavi na samim ž nega Božymi službami, s postmi y molytvami
per Bugi zaslužil inu v kakovi časti inu vrednusti ie on per Bugi /zasnova pripovedi,
ki omogoča in utemeljuje vse nadaljnji razvoj, op. J. V./. Na tako nega prošno ie bilu
nemu odgovorienu, de nega Božye službe, diane inu vse rovnane so v taki vrednusti
koker tiga šusteria, kir blizi tih vrat tiga alexandriska meista nega hyšo ima /zaplet
pripovedi: Bog Antonu ne odgovori neposredno, temveč ga napoti k iskanju; od tod
naprej so vse razvojne možnosti zgodbe še vedno mogoče, op. J. V/. Natu ta menih
Anton zdaici gre iz te pusčave v tu meistu Alexandrio v tiga šustarie hyšo inu začne
tiga šustarie samiga vprašati od nega vuka, kai veruie, koku inu s čim Bogu služi, kai
ie nega inu nega družine dellu inu rovnane. Natu ta šustar h timu menihu odgovori inu
nemu začne praviti, de ie v ti veri kersčanski prov navučen, zakai on veruie v Buga Očeta,
Synu inu Svetiga Duha. On veruie, de ta Syn Božii ie pravi bug inu pravi človik, de ie s to
nega martro, smertio inu gorivstanenem za nega grehe sturil zadosti inu z Bugom spravil,
de ie nega od večne smerti, od hudiča inu od pekla odrešil inu nemu zaslužil inu dobil ta
večni leben. Inu raven le-te vere iest vsaku iutru kratku, oli iz serca molim /na tem mestu
se zgodi menjava tretjeosebnega pripovedovalca s prvoosebno perspektivo literarne
osebe čevljarja, op. J. V./, zahvalim Gospudi Boga, kir ie suiga Synu na ta svet poslal inu
pustil martrati za našo volo inu kir ie nom dal vso žlaht dobruto inu potrebo. Potle pros-
sim za odpusčane vseh muih grehov v tim imenu inu zavolo Jezusa Cristusa inu molim,
de ohrani inu obaruie tu kersčanstvu inu tudi to muio družino; prossim tudi tiga Božyga
61–64).
28 Primerjava je bila opravljena z upoštevanjem latinskega besedila v: Bekanntnisschriften der
evangelisch-luterischen Kirche, Göttingen 1930, 52–135.
422
opazno se razkrije, če Trubarjeve Articule pomerimo ob latinski Confessio augu-
stana.28 Posebej indikativen je člen De votis monachorum, kjer Trubar objavi tudi
spodnje pasaže, ki jih ni najti ne v latinskem ne v nemškem izvirniku. Ko slo-
venskega bralca, ki ni imel ne sintaktičnega, ne poimenovalnega in ne žanrskega
»predteka« na področju teologije v slovenskem jeziku, seznanja z abstraktno teo-
loško artikulacijo, da redovno življenje ni oblika dobrih del, ki bi človeka posebej
opravičevala pred Bogom, bralca prepusti naslednji pripovedi, ki se razteza čez
dve in pol strani, toda znotraj istega odstavka knjige Articuli:
Mi beremo vu enih buqvah od eniga anžigla, tu ie od eniga, kir ie sam vu eni pusčavi oli
v gozdu (ta ie en pravi menih, en samoveč bil) prebival, timu ie Anton bilu ime. Ta isti ie
želil inu Boga veden prossil, de bi nemu Bug pustil veiditi, kai inu kuliku bi on bil v tim
nega menihštvi v ti pusčavi na samim ž nega Božymi službami, s postmi y molytvami
per Bugi zaslužil inu v kakovi časti inu vrednusti ie on per Bugi /zasnova pripovedi,
ki omogoča in utemeljuje vse nadaljnji razvoj, op. J. V./. Na tako nega prošno ie bilu
nemu odgovorienu, de nega Božye službe, diane inu vse rovnane so v taki vrednusti
koker tiga šusteria, kir blizi tih vrat tiga alexandriska meista nega hyšo ima /zaplet
pripovedi: Bog Antonu ne odgovori neposredno, temveč ga napoti k iskanju; od tod
naprej so vse razvojne možnosti zgodbe še vedno mogoče, op. J. V/. Natu ta menih
Anton zdaici gre iz te pusčave v tu meistu Alexandrio v tiga šustarie hyšo inu začne
tiga šustarie samiga vprašati od nega vuka, kai veruie, koku inu s čim Bogu služi, kai
ie nega inu nega družine dellu inu rovnane. Natu ta šustar h timu menihu odgovori inu
nemu začne praviti, de ie v ti veri kersčanski prov navučen, zakai on veruie v Buga Očeta,
Synu inu Svetiga Duha. On veruie, de ta Syn Božii ie pravi bug inu pravi človik, de ie s to
nega martro, smertio inu gorivstanenem za nega grehe sturil zadosti inu z Bugom spravil,
de ie nega od večne smerti, od hudiča inu od pekla odrešil inu nemu zaslužil inu dobil ta
večni leben. Inu raven le-te vere iest vsaku iutru kratku, oli iz serca molim /na tem mestu
se zgodi menjava tretjeosebnega pripovedovalca s prvoosebno perspektivo literarne
osebe čevljarja, op. J. V./, zahvalim Gospudi Boga, kir ie suiga Synu na ta svet poslal inu
pustil martrati za našo volo inu kir ie nom dal vso žlaht dobruto inu potrebo. Potle pros-
sim za odpusčane vseh muih grehov v tim imenu inu zavolo Jezusa Cristusa inu molim,
de ohrani inu obaruie tu kersčanstvu inu tudi to muio družino; prossim tudi tiga Božyga
61–64).
28 Primerjava je bila opravljena z upoštevanjem latinskega besedila v: Bekanntnisschriften der
evangelisch-luterischen Kirche, Göttingen 1930, 52–135.
422
