Page 415 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 415
mer pa je treba upoštevati tekstološko dejstvo, da ni znano, kaj se je nahajalo v
besedilu pred ohranjenim odlomkom in za njim oz. kako se je traktat zaključil.
Ohranjeni fragment priča predvsem o tem, da je temeljna določnica, ki je po
Konstantinovem mnenju konstituirala (izvorno) besedilo in naj bi zato na pov-
sem enak način (kot enaka struktura) določala tudi prevod, pomenska struktura
s svojo, za vsako besedilo specifično koherenco in kohezijo pojmov ter njihovih
medsebojnih povezav.
Tozadevno zavzema Konstantin naslednje stališče, ki je ključni izrek celega Predgo-
vora in, kot se zdi, tudi Konstantinovega prevajalskega pristopa:
Kajti besede in izrazi ne veljajo nič, temveč njega /evangelija/ pomen. /.../
Kajti prevajamo zato, da bi bila razumljiva /evangelijska/ razlaga, ne pa
zato, da bi bila dosežena dobesedna doslednost izraza ...
Iz tega je razumeti: glavni določnici bibličnih prevodov naj bi bili njihovo uje-
manje z izhodiščnim pomenom bibličnega besedila in jasnost oz. razumljivost za
bralca, zato je mogoče prizadevanje za razumljivost evangelijskih prevodov, ki je
vključevalo tudi večjo ali manjšo svobodo pri izbiri samega bibličnega izraza, šteti
za Konstantinovo zavestno početje. Slednje je temeljilo na naslednji metodi: prvi
korak pri prevajanju je a) razlaga, eksegeza (Konstantin uporablja starocerkveno-
slovanski termin skazanie), torej interpretacija besedila, ki implicira natančno pre-
iskovanje teološkega pomena bibličnega teksta, ki bo prevajan (teolog je namreč
prevajal zato, da bi pomen izvirnega sporočila prenesel v drug jezik, kar pa bi bilo
komaj mogoče, če se ne bi pred ponovno ustvaritvijo v jeziku prevoda dokopal do
pomena izvirnika v najširšem; Konstantinu Filozofu se je moral najprej odkriti
teološki pomen in domet – »smisel« – bibličnega besedila, ki ga bo prevajal), dru-
gi korak pa b) študij posameznih izrazov, kjer se izrazni ravni obeh jezikov pri preno-
su izvirnik > prevod razlikujeta. Konstantinova delovna metoda se je torej vrtela
okoli interpretativnega ugotavljanja pomenske strukture izvirnika, kar je bilo
mogoče s pomočjo teološke hermenevtike, eksegeze in ponovnega narejanja te
strukture z jezikovnimi sredstvi slovanskega jezika. Tozadevno je bilo prevajalcem
seveda treba temeljitega teološkega znanja, eksegetične spretnosti pa tudi natanč-
nega primerjanja pomenskih razsežnosti besedila v grščini z ono v slovanščini.
Slednje pa bi bilo povsem nepredstavljivo, če bi bila Konstantinova jezikovna
kompetenca v grškem in starocerkvenoslovanskem jeziku kaj manj kot dovršena.
415
besedilu pred ohranjenim odlomkom in za njim oz. kako se je traktat zaključil.
Ohranjeni fragment priča predvsem o tem, da je temeljna določnica, ki je po
Konstantinovem mnenju konstituirala (izvorno) besedilo in naj bi zato na pov-
sem enak način (kot enaka struktura) določala tudi prevod, pomenska struktura
s svojo, za vsako besedilo specifično koherenco in kohezijo pojmov ter njihovih
medsebojnih povezav.
Tozadevno zavzema Konstantin naslednje stališče, ki je ključni izrek celega Predgo-
vora in, kot se zdi, tudi Konstantinovega prevajalskega pristopa:
Kajti besede in izrazi ne veljajo nič, temveč njega /evangelija/ pomen. /.../
Kajti prevajamo zato, da bi bila razumljiva /evangelijska/ razlaga, ne pa
zato, da bi bila dosežena dobesedna doslednost izraza ...
Iz tega je razumeti: glavni določnici bibličnih prevodov naj bi bili njihovo uje-
manje z izhodiščnim pomenom bibličnega besedila in jasnost oz. razumljivost za
bralca, zato je mogoče prizadevanje za razumljivost evangelijskih prevodov, ki je
vključevalo tudi večjo ali manjšo svobodo pri izbiri samega bibličnega izraza, šteti
za Konstantinovo zavestno početje. Slednje je temeljilo na naslednji metodi: prvi
korak pri prevajanju je a) razlaga, eksegeza (Konstantin uporablja starocerkveno-
slovanski termin skazanie), torej interpretacija besedila, ki implicira natančno pre-
iskovanje teološkega pomena bibličnega teksta, ki bo prevajan (teolog je namreč
prevajal zato, da bi pomen izvirnega sporočila prenesel v drug jezik, kar pa bi bilo
komaj mogoče, če se ne bi pred ponovno ustvaritvijo v jeziku prevoda dokopal do
pomena izvirnika v najširšem; Konstantinu Filozofu se je moral najprej odkriti
teološki pomen in domet – »smisel« – bibličnega besedila, ki ga bo prevajal), dru-
gi korak pa b) študij posameznih izrazov, kjer se izrazni ravni obeh jezikov pri preno-
su izvirnik > prevod razlikujeta. Konstantinova delovna metoda se je torej vrtela
okoli interpretativnega ugotavljanja pomenske strukture izvirnika, kar je bilo
mogoče s pomočjo teološke hermenevtike, eksegeze in ponovnega narejanja te
strukture z jezikovnimi sredstvi slovanskega jezika. Tozadevno je bilo prevajalcem
seveda treba temeljitega teološkega znanja, eksegetične spretnosti pa tudi natanč-
nega primerjanja pomenskih razsežnosti besedila v grščini z ono v slovanščini.
Slednje pa bi bilo povsem nepredstavljivo, če bi bila Konstantinova jezikovna
kompetenca v grškem in starocerkvenoslovanskem jeziku kaj manj kot dovršena.
415
