Page 417 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 417
ni ukvarjal neposredno s prevajanjem Svetega pisma, zaradi česar sta lahko že
izhodiščno zavzela drugačno stališče do teološke eksegeze, ki jo je Konstantin raz-
videval kot nujni pogoj za jasnost in tako tudi veljavnost prevoda. Otfriedu so bili
evangelijski teksti zgolj izhodišče, ki ga je potem bolj ali manj svobodno obdelal
po svoji avtorski nameri, Alfred Veliki pa se je ukvarjal z besedili, ki razen inter-
tekstualnih in širše kulturnih povezav niso imela prav dosti zveze s samim Svetim
pismom, precej pa seveda s kulturo, ki jo je zaznamovalo pretežno Sveto pismo.
Zaradi teh vzrokov se njun pogled na prevajanje in s tem povezano problematiko
že izhodiščno razlikuje od slovanskega prevajanja Konstantina Filozofa. Alfred se
je osredotočil predvsem na tista besedila, ki bi lahko njegovi državi po razdiralnih
vojnah z Danci ponudila dovolj visoko stopnjo omike – verske, toda tudi druž-
bene –, kajti angleški kralj svojih prevodov ni namenil samo (čeprav predvsem)
kleru, temveč tudi posvetnim izobražencem. Ni se namenil prevajati samo za one,
ki se ukvarjajo z versko dejavnostjo, temveč tudi za tiste, ki jih sam poimenuje z
besedno zvezo »mladi samski možje«. Torej za ljudi plemiškega stanu, ki se takrat
ravno niso lasali s sovražnikom na bojišču in so se lahko posvetili (tudi) študiju.
Alfred je imel tako v mislih dve skupini potencialnih bralcev. Prva skupina so bili
tisti, ki jim je bil prevod edini posredovalec konkretnega tujejezičnega besedila; to
si bili angleško enojezični bralci. Prevod je bil zanje zelo pomemben, kajti izvirnik
jim je bil zaradi neznanja latinskega jezika nerazumljiv. Druga vrsta bralcev pa je
bil duhovniški podmladek, ki je mogel spričo rasti lastnega znanja sčasoma pre-
klopiti v latinski in/ali grški jezikovni kod, toda angleški prevod je bil njihov prvi
stik z zadevnim besedilom. Alfred tudi kot prevajalec ni mogel povsem zatajiti
izrazitega vladarskega in upravnega talenta, pa se je pri svojih prevodih krepko
oziral na njihovo spoznavno in z njo povezano apelativno, vzgojno funkcijo. Zanj
je bila pomembna potencialna možnost pragmatične uporabe besedil, v zvezi s
posameznimi teksti pa je celo nakazal njihovo rabo v državni administraciji. Se-
veda so bila besedila upravne narave prevajana tudi v velikomoravskem obdobju
starocerkvenoslovanskega slovstva, na čigar nastanek se nanaša zgoraj obravnava-
ni Konstantinov traktat o prevajanju, toda za razliko od Alfreda se pri njih uprav-
na in vzgojna funkcija besedil ni prepletala. Poudarjanje vloge vladarja, ki naj
ustanovi šolsko-vzgojno dejavnost in z njo podpre tradicijo izobraženosti, kaže
na razmerje med translatio studii in translatio regni. Alfred piše, da so mir, mo-
rala in avtoriteta v državi odvisni od izobrazbe, ki temelji na poznavanju besedil.
Razmerje je torej: besedila > prevajanje > prevodi > izobrazba/omika > trajnost
417
izhodiščno zavzela drugačno stališče do teološke eksegeze, ki jo je Konstantin raz-
videval kot nujni pogoj za jasnost in tako tudi veljavnost prevoda. Otfriedu so bili
evangelijski teksti zgolj izhodišče, ki ga je potem bolj ali manj svobodno obdelal
po svoji avtorski nameri, Alfred Veliki pa se je ukvarjal z besedili, ki razen inter-
tekstualnih in širše kulturnih povezav niso imela prav dosti zveze s samim Svetim
pismom, precej pa seveda s kulturo, ki jo je zaznamovalo pretežno Sveto pismo.
Zaradi teh vzrokov se njun pogled na prevajanje in s tem povezano problematiko
že izhodiščno razlikuje od slovanskega prevajanja Konstantina Filozofa. Alfred se
je osredotočil predvsem na tista besedila, ki bi lahko njegovi državi po razdiralnih
vojnah z Danci ponudila dovolj visoko stopnjo omike – verske, toda tudi druž-
bene –, kajti angleški kralj svojih prevodov ni namenil samo (čeprav predvsem)
kleru, temveč tudi posvetnim izobražencem. Ni se namenil prevajati samo za one,
ki se ukvarjajo z versko dejavnostjo, temveč tudi za tiste, ki jih sam poimenuje z
besedno zvezo »mladi samski možje«. Torej za ljudi plemiškega stanu, ki se takrat
ravno niso lasali s sovražnikom na bojišču in so se lahko posvetili (tudi) študiju.
Alfred je imel tako v mislih dve skupini potencialnih bralcev. Prva skupina so bili
tisti, ki jim je bil prevod edini posredovalec konkretnega tujejezičnega besedila; to
si bili angleško enojezični bralci. Prevod je bil zanje zelo pomemben, kajti izvirnik
jim je bil zaradi neznanja latinskega jezika nerazumljiv. Druga vrsta bralcev pa je
bil duhovniški podmladek, ki je mogel spričo rasti lastnega znanja sčasoma pre-
klopiti v latinski in/ali grški jezikovni kod, toda angleški prevod je bil njihov prvi
stik z zadevnim besedilom. Alfred tudi kot prevajalec ni mogel povsem zatajiti
izrazitega vladarskega in upravnega talenta, pa se je pri svojih prevodih krepko
oziral na njihovo spoznavno in z njo povezano apelativno, vzgojno funkcijo. Zanj
je bila pomembna potencialna možnost pragmatične uporabe besedil, v zvezi s
posameznimi teksti pa je celo nakazal njihovo rabo v državni administraciji. Se-
veda so bila besedila upravne narave prevajana tudi v velikomoravskem obdobju
starocerkvenoslovanskega slovstva, na čigar nastanek se nanaša zgoraj obravnava-
ni Konstantinov traktat o prevajanju, toda za razliko od Alfreda se pri njih uprav-
na in vzgojna funkcija besedil ni prepletala. Poudarjanje vloge vladarja, ki naj
ustanovi šolsko-vzgojno dejavnost in z njo podpre tradicijo izobraženosti, kaže
na razmerje med translatio studii in translatio regni. Alfred piše, da so mir, mo-
rala in avtoriteta v državi odvisni od izobrazbe, ki temelji na poznavanju besedil.
Razmerje je torej: besedila > prevajanje > prevodi > izobrazba/omika > trajnost
417
