Page 413 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 413
h in/ali grških besedil v vernakularne jezike, pa je termin translatio zajemal še
nadaljnji pomembni vidik – translatio studii v najširšem: prenos oz. širjenje ustanov,
znanja, šolanja, kulturnih vzorcev. Slednje pa je bilo tedaj mogoče zgolj ob širjenju
mreže samostanskih središč in škofijskih dvorov ter z njimi povezanih institucij,
kot so bili npr. skriptoriji. Translatio studii je v praksi pomenilo nastanek in/ali veča-
nje moči cerkvenih institucij, ki so bile v srednjem veku glavne nosilke izobrazbe.
Poleg tega je treba upoštevati, da tedaj pri prevodnem stiku med jezikom izvirnika
in idiomom prevoda niso veljala povsem enaka razmerja, kot veljajo danes. Kajti
ko danes nekdo prevaja iz angleščine, nemščine, ruščine, španščine ali iz katerega
koli drugega polnofunkcijskega jezika, se stikata v osnovi dva razvita, izdelana,
funkcijsko razčlenjena in skozi zgodovinski razvoj (o)plemenitena jezika, ki imata
sicer različni strukturi, stilistične razsežnosti itd., vendar oba v različnih jezikov-
nih položajih premoreta izrazno in funkcijsko celovitost. Toda ko so v srednjem
veku prevajali v vernakularne jezike, je bilo to razmerje izrazito drugačno: razvita,
funkcijsko razčlenjena, slovnično in stilistično utrjena grščina se je tako srečala
npr. s staroslovanskim jezikom, ki tedaj ni imel niti svojega ustaljenega črkopisa,
ki ga je bilo treba na začetku misije solunskih bratov med Slovani šele iznajti, kaj
šele kontinuirane slovstvene tradicije.20 Tako je pomenilo tovrstno prevajanje v
vernakularne jezike hkrati tudi kvalitativno in kvantitativno besedilno transformacijo ver-
nakularnih jezikov samih in s tem mentalnih svetov njihovih nosilcev (pojav novih entitet in
poimenovanj zanje > širjenje spoznavnega sveta!), kar pa je gotovo eden najbolj
vznemirljivih trenutkov srednjeveške duhovne zgodovine. V vernakularne jezike
prevedena besedila namreč vzpostavljajo nove mentalne horizonte in tako počasi,
poglavitnega posvetnega protektorja v vojvodi Krištofu, je evangeličansko cerkev na Kranjskem
dojemala kot svojo misijonsko izpostavo: bila je pokrovitelj sestankov med teologi (1555), preko
Jacoba Andreaea je skrbela za »pravovernost«, preko slednjega je vplivala celo na imenovanja
superintendenta/škofa po smrti Sebastijana Krelja (Jonatan Vinkler, Hišna postila Primoža
Trubarja: Prvi veliki pripovedni tekst slovenske književnosti in njegovi konteksti, Stati inu obstati
XII, št. 22–23 (2016), 54–56), v kontekstu slovenske in južnoslovanske evangeličanske knjige
je podpirala Petra Pavla Vergerija, znotraj nje so najdevali izobrazbo (npr. preko Stypendium
Tyfferni) in službo poglavitni slovenski evangeličanski duhovniki ...
20 O tem tudi traktat meniha Hrabra O pismenkah, v katerem Hrabar na začetku pripoveduje o tem,
kako »Slovani v začetku niso imeli knjig, temveč so s črtami in zarezami pisali in čarali, kajti bili so
pogani. Ko pa so se pokristjanili, so začeli z grškimi in latinskimi črkami pisati slovansko besedo brez
sistema.« Menih Hrabar, O pismenkah, v: Josef Vašica, Literární památky epochy velkomoravské,
Praha 1996, 24.
413
nadaljnji pomembni vidik – translatio studii v najširšem: prenos oz. širjenje ustanov,
znanja, šolanja, kulturnih vzorcev. Slednje pa je bilo tedaj mogoče zgolj ob širjenju
mreže samostanskih središč in škofijskih dvorov ter z njimi povezanih institucij,
kot so bili npr. skriptoriji. Translatio studii je v praksi pomenilo nastanek in/ali veča-
nje moči cerkvenih institucij, ki so bile v srednjem veku glavne nosilke izobrazbe.
Poleg tega je treba upoštevati, da tedaj pri prevodnem stiku med jezikom izvirnika
in idiomom prevoda niso veljala povsem enaka razmerja, kot veljajo danes. Kajti
ko danes nekdo prevaja iz angleščine, nemščine, ruščine, španščine ali iz katerega
koli drugega polnofunkcijskega jezika, se stikata v osnovi dva razvita, izdelana,
funkcijsko razčlenjena in skozi zgodovinski razvoj (o)plemenitena jezika, ki imata
sicer različni strukturi, stilistične razsežnosti itd., vendar oba v različnih jezikov-
nih položajih premoreta izrazno in funkcijsko celovitost. Toda ko so v srednjem
veku prevajali v vernakularne jezike, je bilo to razmerje izrazito drugačno: razvita,
funkcijsko razčlenjena, slovnično in stilistično utrjena grščina se je tako srečala
npr. s staroslovanskim jezikom, ki tedaj ni imel niti svojega ustaljenega črkopisa,
ki ga je bilo treba na začetku misije solunskih bratov med Slovani šele iznajti, kaj
šele kontinuirane slovstvene tradicije.20 Tako je pomenilo tovrstno prevajanje v
vernakularne jezike hkrati tudi kvalitativno in kvantitativno besedilno transformacijo ver-
nakularnih jezikov samih in s tem mentalnih svetov njihovih nosilcev (pojav novih entitet in
poimenovanj zanje > širjenje spoznavnega sveta!), kar pa je gotovo eden najbolj
vznemirljivih trenutkov srednjeveške duhovne zgodovine. V vernakularne jezike
prevedena besedila namreč vzpostavljajo nove mentalne horizonte in tako počasi,
poglavitnega posvetnega protektorja v vojvodi Krištofu, je evangeličansko cerkev na Kranjskem
dojemala kot svojo misijonsko izpostavo: bila je pokrovitelj sestankov med teologi (1555), preko
Jacoba Andreaea je skrbela za »pravovernost«, preko slednjega je vplivala celo na imenovanja
superintendenta/škofa po smrti Sebastijana Krelja (Jonatan Vinkler, Hišna postila Primoža
Trubarja: Prvi veliki pripovedni tekst slovenske književnosti in njegovi konteksti, Stati inu obstati
XII, št. 22–23 (2016), 54–56), v kontekstu slovenske in južnoslovanske evangeličanske knjige
je podpirala Petra Pavla Vergerija, znotraj nje so najdevali izobrazbo (npr. preko Stypendium
Tyfferni) in službo poglavitni slovenski evangeličanski duhovniki ...
20 O tem tudi traktat meniha Hrabra O pismenkah, v katerem Hrabar na začetku pripoveduje o tem,
kako »Slovani v začetku niso imeli knjig, temveč so s črtami in zarezami pisali in čarali, kajti bili so
pogani. Ko pa so se pokristjanili, so začeli z grškimi in latinskimi črkami pisati slovansko besedo brez
sistema.« Menih Hrabar, O pismenkah, v: Josef Vašica, Literární památky epochy velkomoravské,
Praha 1996, 24.
413
