Page 412 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 412
em predgovoru se kaže drugačen pristop k prevajanju, kot je razviden iz Ot-
friedovih in Konstantinovih besedil. Gre namreč za vladarja, ki je bil pri svojem
prevajalskem početju ves čas v stiku z izobraženci. Zaradi tega je treba upoštevati,
da je med prevajanim delom in prevodom poleg prevajalca zopet dodatni člen –
teologi in drugi izobraženci, tj. interpreti, s katerimi prevajalec razpravlja o pro-
blemih, ki jih predenj postavlja prevajano besedilo.
Translatio: prevajanje v srednjem veku in civitas Christiana
Prevajanje v vernakularne jezike je v vseh treh primerih tesno povezano z ra-
zvojem in utrjevanjem civitas Christiana, torej s kristjanizacijo srednje in zahodne
Evrope. Pri tem je treba upoštevati tudi sam pomen termina translatio. Poleg pre-
nosa/posredovanja (izvorno in v osnovi najbrž res bibličnega oz. evangelijskega)
verskega sporočila ljudstvom, ki dotlej še niso (v celoti) sprejela nove vere, se v
obdobju, o katerem teče beseda (čas po Karlu Velikem, tj. po letu 814), govori tudi
o translatio imperii, torej tudi o širjenju cesarstva, ki se je dogajalo z roko v roki s šir-
jenjem nove vere.19 Poleg translatio fidei, za kar je bilo treba prevoda pretežno latin-
govimi državniškimi dejavnostmi, ki še zdaleč niso bile samo vojaške, gospodarske in upravne, je
pomembni angleški zgodovinar George Macaulay Trevelyan v svoji Zgodovini Anglije (Ljubljana
1960, 105) zapisal: »Alfreda Velikega seveda lahko primerjamo s Karlom Velikim in je prav mogoče,
da se je v marsičem ravnal po njem. Oba sta se borila za Kristusa in proti poganom ... Oba sta ime-
la raznovrstne darove: bila sta vojščaka, vladarja in učenjaka, kar je bilo prav primerno dobi, ko po-
klicnih izobražencev še ni bilo dovolj, dobi, v kateri je bil kralj sam hkrati učitelj svojih podložnikov;
njihov vladar in voditelj v miru in v vojni.« Karel Veliki je bil bržda prav toliko učenjak kot kakšen
njegovih generalov, saj se je znal skoraj nepismeni vladar komaj podpisati (zato tudi reform karo-
linške renesanse najbrž ne kaže imeti za delo enega samega, genialnega in zelo izobraženega vla-
darja), vendar se je znal obdati z vrhunskimi izobraženci tedanjega časa (Alkuin in drugi), ki pa so
bili zmožni izvesti reforme, ki so kasneje močno vplivale na razvoj srednjeveškega krščanskega za-
hoda. Tak primer je Karlov kapitular Admonitio generalis s 23. marca 789, ki govori o skrbi za pisa-
nje. Z njim je namreč Karel učenjakom iz različnih velikih, tedaj že delujočih skriptorijev (Tours,
Lyon, Sankt Gallen, Reichenau, Fulda idr.) naložil skrb za vesoljni cerkvi ustrezno enotno pisa-
nje. Tako je postopoma prišlo do poenotenja črk, ki jih poznamo pod imenom karolina ali karo-
linška minuskula. Glej Igor Grdina, Paleografska in historična problematika, v: Brižinski spomeni-
ki. Znanstvenokritična izdaja, Ljubljana 1993, 17. Alfred je bil seveda neprimerno bolj izobražen od
Karla, kar nenazadnje dokazujejo tudi njegovi prevodi, podobnost med njima pa je najbrž v nasta-
janju t. i. palatinskih šol, kjer se je vladar obdajal z učenimi podložniki, ki so mu krepko pomagali
pri njegovih učenih podvigih.
19 V kontekst translatio fidei – translatio imperii je mogoče postaviti tudi nastanek treh najstarejših
ohranjenih besedil v slovanskih jezikih – Brižinskih spomenikov (glej I. Grdina, n. d, 18, 19).
Koncept renesančnega translatio je razvideti tudi v zvezi s Primožem Trubarjem in knjigami
»cerkve slovenskega jezika«. Württemberška evangeličanska deželna cerkev, ki je imela
412
friedovih in Konstantinovih besedil. Gre namreč za vladarja, ki je bil pri svojem
prevajalskem početju ves čas v stiku z izobraženci. Zaradi tega je treba upoštevati,
da je med prevajanim delom in prevodom poleg prevajalca zopet dodatni člen –
teologi in drugi izobraženci, tj. interpreti, s katerimi prevajalec razpravlja o pro-
blemih, ki jih predenj postavlja prevajano besedilo.
Translatio: prevajanje v srednjem veku in civitas Christiana
Prevajanje v vernakularne jezike je v vseh treh primerih tesno povezano z ra-
zvojem in utrjevanjem civitas Christiana, torej s kristjanizacijo srednje in zahodne
Evrope. Pri tem je treba upoštevati tudi sam pomen termina translatio. Poleg pre-
nosa/posredovanja (izvorno in v osnovi najbrž res bibličnega oz. evangelijskega)
verskega sporočila ljudstvom, ki dotlej še niso (v celoti) sprejela nove vere, se v
obdobju, o katerem teče beseda (čas po Karlu Velikem, tj. po letu 814), govori tudi
o translatio imperii, torej tudi o širjenju cesarstva, ki se je dogajalo z roko v roki s šir-
jenjem nove vere.19 Poleg translatio fidei, za kar je bilo treba prevoda pretežno latin-
govimi državniškimi dejavnostmi, ki še zdaleč niso bile samo vojaške, gospodarske in upravne, je
pomembni angleški zgodovinar George Macaulay Trevelyan v svoji Zgodovini Anglije (Ljubljana
1960, 105) zapisal: »Alfreda Velikega seveda lahko primerjamo s Karlom Velikim in je prav mogoče,
da se je v marsičem ravnal po njem. Oba sta se borila za Kristusa in proti poganom ... Oba sta ime-
la raznovrstne darove: bila sta vojščaka, vladarja in učenjaka, kar je bilo prav primerno dobi, ko po-
klicnih izobražencev še ni bilo dovolj, dobi, v kateri je bil kralj sam hkrati učitelj svojih podložnikov;
njihov vladar in voditelj v miru in v vojni.« Karel Veliki je bil bržda prav toliko učenjak kot kakšen
njegovih generalov, saj se je znal skoraj nepismeni vladar komaj podpisati (zato tudi reform karo-
linške renesanse najbrž ne kaže imeti za delo enega samega, genialnega in zelo izobraženega vla-
darja), vendar se je znal obdati z vrhunskimi izobraženci tedanjega časa (Alkuin in drugi), ki pa so
bili zmožni izvesti reforme, ki so kasneje močno vplivale na razvoj srednjeveškega krščanskega za-
hoda. Tak primer je Karlov kapitular Admonitio generalis s 23. marca 789, ki govori o skrbi za pisa-
nje. Z njim je namreč Karel učenjakom iz različnih velikih, tedaj že delujočih skriptorijev (Tours,
Lyon, Sankt Gallen, Reichenau, Fulda idr.) naložil skrb za vesoljni cerkvi ustrezno enotno pisa-
nje. Tako je postopoma prišlo do poenotenja črk, ki jih poznamo pod imenom karolina ali karo-
linška minuskula. Glej Igor Grdina, Paleografska in historična problematika, v: Brižinski spomeni-
ki. Znanstvenokritična izdaja, Ljubljana 1993, 17. Alfred je bil seveda neprimerno bolj izobražen od
Karla, kar nenazadnje dokazujejo tudi njegovi prevodi, podobnost med njima pa je najbrž v nasta-
janju t. i. palatinskih šol, kjer se je vladar obdajal z učenimi podložniki, ki so mu krepko pomagali
pri njegovih učenih podvigih.
19 V kontekst translatio fidei – translatio imperii je mogoče postaviti tudi nastanek treh najstarejših
ohranjenih besedil v slovanskih jezikih – Brižinskih spomenikov (glej I. Grdina, n. d, 18, 19).
Koncept renesančnega translatio je razvideti tudi v zvezi s Primožem Trubarjem in knjigami
»cerkve slovenskega jezika«. Württemberška evangeličanska deželna cerkev, ki je imela
412
