Page 411 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 411
kov z uporabo znakov nejezikovnih znakovnih sistemov, npr. filma, gledališke
ali glasbene obdelave dela ... ).15
Otfriedovo prevajalsko delo določa kombinacija prvih dveh pristopov – intra- in
interjezikovnega prevoda. Kajti prevajalec prestavlja v jezik, ki ni izvirni jezik
evangelijskih knjig, toda pri tem ves čas ohranja tesen stik z izvirnikom, ki pa
ga preubeseduje in oblikovno spreminja. S tega stališča je svoje delo lahko štel
za določeno vrsto prevoda, le da je pri tem izbral drugačno obliko, in sicer kako
literarno vrednost prevajanega dela približati bralcu svojega časa, kot je bila tista,
v kateri se (je) evangelijski tekst izvirno nahaja(l). Pri Otfriedu je pomembno
tudi razmerje izvirnik16 – bralec (kristjan), kajti gre za prevajanje, ki se poslužuje
krepke pomoči teološke eksegeze izvirnega evangelijskega besedila, v moderni
teoriji prevajanja pa je precejšen poudarek ravno na interpretativni (kognitivni)
fazi, ki je predhodnica jezikovne izrazitve prevodnega besedila. Z istim nači-
nom – interpretacija izvirnika > izrazitev prevoda – se srečamo tudi pri Kon-
stantinu Filozofu in Alfredu Velikemu, toda tudi pri Trubarjevem slovenjenju
bibličnih knjig in tudi teološko tako pomenljivega besedila, kot je Augsburška
veroizpoved.
Nekoliko mlajši od omenjenega Konstantinovega in Otfriedovih je predgovor
k prevodu Pastoralnega vodila17 papeža Gregorja Velikega (590–604). Prevajalec in
avtor predgovora je anglosaški kralj Alfred Veliki (849–899/901) iz Wessexa, ki je
med 871 in 899 prevedel več različnih del, med katerimi je v zvezi s srednjeveško
teorijo prevajanja gotovo najpomembnejši njegov predgovor k Pastoralnemu vodilu.18
15 Roman Jakobson, O lingvističnih vidikih prevajanja, v: Lingvistični in drugi spisi, Ljubljana 1989,
204.
16 Za le-tega pogosto uporablja kar izraz »zakon«.
17 Naslov izvirnika glasi Sancti Gregorii Magni, Romani Pontificis, Regulae pastoralis liber. Ad
Joannem Episcopum Civitatis Ravennae, v: J.-P. Migne, Patrologia latina 77, Parisiis 1896, 0013–
0128A, https://archive.org/details/patrologiaecurs06goog. Slovenski prevod: Gregorij Veliki,
Pastoralno vodilo, prev. Franc Ksaver Lukman, Celje 1984.
18 Med vojnami z Danci je Alfred ugotovil, da je duhovščina, ki naj bi bila intelektualni duhovni sve-
tilnik naroda, zdrsnila v črno nevednost. Zato se je na različne načine trudil, da bi jim priskrbel
sredstva za njihov napredek, in je tako postal glavni predstavnik anglosaške proze. Poleg omenje-
nega prevoda Pastoralnega vodila, čigar nekaj kopij je sam pripravil in razposlal škofom svoje dr-
žave (okoli l. 890), je prevedel še latinsko cerkveno in politično historiografsko delo anglosaškega
meniha, filozofa in zgodovinarja Bede Častitljivega (672–735) Historia ecclesiastica gentis Anglo-
rum, splošnozgodovinsko delo Pavla Orozija (375–po 418) Historiarum adversum paganos libri
VII, proti koncu svojega življenja pa še Boecijev (477–524) spis De consolatione philosophiae ter
Avrelija Avguština (354–430) deli Soliloquia in De videndo Deo. V zvezi z Alfredom Velikim in nje-
411
ali glasbene obdelave dela ... ).15
Otfriedovo prevajalsko delo določa kombinacija prvih dveh pristopov – intra- in
interjezikovnega prevoda. Kajti prevajalec prestavlja v jezik, ki ni izvirni jezik
evangelijskih knjig, toda pri tem ves čas ohranja tesen stik z izvirnikom, ki pa
ga preubeseduje in oblikovno spreminja. S tega stališča je svoje delo lahko štel
za določeno vrsto prevoda, le da je pri tem izbral drugačno obliko, in sicer kako
literarno vrednost prevajanega dela približati bralcu svojega časa, kot je bila tista,
v kateri se (je) evangelijski tekst izvirno nahaja(l). Pri Otfriedu je pomembno
tudi razmerje izvirnik16 – bralec (kristjan), kajti gre za prevajanje, ki se poslužuje
krepke pomoči teološke eksegeze izvirnega evangelijskega besedila, v moderni
teoriji prevajanja pa je precejšen poudarek ravno na interpretativni (kognitivni)
fazi, ki je predhodnica jezikovne izrazitve prevodnega besedila. Z istim nači-
nom – interpretacija izvirnika > izrazitev prevoda – se srečamo tudi pri Kon-
stantinu Filozofu in Alfredu Velikemu, toda tudi pri Trubarjevem slovenjenju
bibličnih knjig in tudi teološko tako pomenljivega besedila, kot je Augsburška
veroizpoved.
Nekoliko mlajši od omenjenega Konstantinovega in Otfriedovih je predgovor
k prevodu Pastoralnega vodila17 papeža Gregorja Velikega (590–604). Prevajalec in
avtor predgovora je anglosaški kralj Alfred Veliki (849–899/901) iz Wessexa, ki je
med 871 in 899 prevedel več različnih del, med katerimi je v zvezi s srednjeveško
teorijo prevajanja gotovo najpomembnejši njegov predgovor k Pastoralnemu vodilu.18
15 Roman Jakobson, O lingvističnih vidikih prevajanja, v: Lingvistični in drugi spisi, Ljubljana 1989,
204.
16 Za le-tega pogosto uporablja kar izraz »zakon«.
17 Naslov izvirnika glasi Sancti Gregorii Magni, Romani Pontificis, Regulae pastoralis liber. Ad
Joannem Episcopum Civitatis Ravennae, v: J.-P. Migne, Patrologia latina 77, Parisiis 1896, 0013–
0128A, https://archive.org/details/patrologiaecurs06goog. Slovenski prevod: Gregorij Veliki,
Pastoralno vodilo, prev. Franc Ksaver Lukman, Celje 1984.
18 Med vojnami z Danci je Alfred ugotovil, da je duhovščina, ki naj bi bila intelektualni duhovni sve-
tilnik naroda, zdrsnila v črno nevednost. Zato se je na različne načine trudil, da bi jim priskrbel
sredstva za njihov napredek, in je tako postal glavni predstavnik anglosaške proze. Poleg omenje-
nega prevoda Pastoralnega vodila, čigar nekaj kopij je sam pripravil in razposlal škofom svoje dr-
žave (okoli l. 890), je prevedel še latinsko cerkveno in politično historiografsko delo anglosaškega
meniha, filozofa in zgodovinarja Bede Častitljivega (672–735) Historia ecclesiastica gentis Anglo-
rum, splošnozgodovinsko delo Pavla Orozija (375–po 418) Historiarum adversum paganos libri
VII, proti koncu svojega življenja pa še Boecijev (477–524) spis De consolatione philosophiae ter
Avrelija Avguština (354–430) deli Soliloquia in De videndo Deo. V zvezi z Alfredom Velikim in nje-
411
