Page 410 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 410
o prevodnih problemih pomembna četrti, zlasti pa prvi, ki je sicer napisan v
frankovskem dialektu, toda naslovljen je z latinskim naslovom Cur scriptor hunc
librum theotisce dictaverit.14 Kot oznako jezika, v katerega prevaja, uporablja Otfried
več izrazov: unsere Zunge, frankovski jezik ali celo samo naš jezik. Drugi predgovor je
naslovljen z Invocatio scriptoris ad Deum, njegova vsebina pa je avtorjeva invokacija
na Boga in prošnja za njegovo pomoč. Tretji predgovor je posvetilo nemškemu
cesarju Ludviku II. (822–875) in je s stališča prevodnih problemov še najmanj
pomemben. Povsem drugače je s četrtim predgovorom, ki je posvečen škofu Liut-
bertu iz Mainza († 889). Omenjeni predgovor je zanimiv zaradi piščeve avtorske
perspektive: Otfried ga je namreč napisal v latinščini, kar mu omogoča, da se o
jeziku prevoda izrazi še kako drugače, kot je o njem govoril v prvem predgovoru
- predpostavljal je najbrž namreč, da njegovega latinskega predgovora ne bo bral
prav vsak bralec prevoda.
Evangelienbuch ni celovit prevod evangelijev ali perikop iz njih, temveč je nekakšna
verzificirana summa, ki jemlje snov iz evangelijskih besedil. Tako je pravzaprav
avtorska transformacija izvirnega besedila v drugo obliko – v verze. Če ga primer-
jamo s tedaj obstoječimi tipi prevodov, pa se pokaže tudi njegova izvirnost, novost
na področju same prevodne teorije in koncepta. Otfried namreč svoj prevod razu-
me kot prenos misli iz ene oblike v drugo, zato v predgovoru na več mestih pov-
sem nezaznamovano uporablja frankovski termin »scribit« in tako ne govori (več
samo) o »prevajanju«, temveč o »pisanju«, njegov prevod pa tako ni več (samo)
prestava, temveč tudi bolj ali manj izvirna pisava. Isti pristop – izvirnik kot predloga
za predelavo in izvirno pisanje – zaznamuje tudi Trubarjevo prevajanje, in to celo
bibličnih ter temeljnih simboličnih besedil vsaj do deželnoknežjega izgona iz no-
tranjevstrijskih dežel l. 1565.
Če se na posamezne Otfriedove zamisli in pristope ozremo s stališča današnje,
pravzaprav že nekaj desetletij bolj ali manj (ne)problematično sprejete koncepcije
prevajanja (Roman Jakobson), lahko kaj hitro ugotovimo, da so Otfriedovi pogle-
di deloma še vedno precej aktualni. Glede na vprašanje, kako interpretirati bese-
dni znak, Jakobson razlikuje: a) intrajezikovni prevod ali preubeseditev (rewording: inter-
pretacija s pomočjo drugih znakov istega jezika), b) interjezikovni prevod (translation,
ki predstavlja interpretacijo jezikovnih znakov s pomočjo znakov drugega jezika)
in c) intersemiotični prevod ali transmutacijo (transmutation: interpretacija jezikovnih
14 Zakaj je avtor to knjigo napisal v frankovskem jeziku.
410
frankovskem dialektu, toda naslovljen je z latinskim naslovom Cur scriptor hunc
librum theotisce dictaverit.14 Kot oznako jezika, v katerega prevaja, uporablja Otfried
več izrazov: unsere Zunge, frankovski jezik ali celo samo naš jezik. Drugi predgovor je
naslovljen z Invocatio scriptoris ad Deum, njegova vsebina pa je avtorjeva invokacija
na Boga in prošnja za njegovo pomoč. Tretji predgovor je posvetilo nemškemu
cesarju Ludviku II. (822–875) in je s stališča prevodnih problemov še najmanj
pomemben. Povsem drugače je s četrtim predgovorom, ki je posvečen škofu Liut-
bertu iz Mainza († 889). Omenjeni predgovor je zanimiv zaradi piščeve avtorske
perspektive: Otfried ga je namreč napisal v latinščini, kar mu omogoča, da se o
jeziku prevoda izrazi še kako drugače, kot je o njem govoril v prvem predgovoru
- predpostavljal je najbrž namreč, da njegovega latinskega predgovora ne bo bral
prav vsak bralec prevoda.
Evangelienbuch ni celovit prevod evangelijev ali perikop iz njih, temveč je nekakšna
verzificirana summa, ki jemlje snov iz evangelijskih besedil. Tako je pravzaprav
avtorska transformacija izvirnega besedila v drugo obliko – v verze. Če ga primer-
jamo s tedaj obstoječimi tipi prevodov, pa se pokaže tudi njegova izvirnost, novost
na področju same prevodne teorije in koncepta. Otfried namreč svoj prevod razu-
me kot prenos misli iz ene oblike v drugo, zato v predgovoru na več mestih pov-
sem nezaznamovano uporablja frankovski termin »scribit« in tako ne govori (več
samo) o »prevajanju«, temveč o »pisanju«, njegov prevod pa tako ni več (samo)
prestava, temveč tudi bolj ali manj izvirna pisava. Isti pristop – izvirnik kot predloga
za predelavo in izvirno pisanje – zaznamuje tudi Trubarjevo prevajanje, in to celo
bibličnih ter temeljnih simboličnih besedil vsaj do deželnoknežjega izgona iz no-
tranjevstrijskih dežel l. 1565.
Če se na posamezne Otfriedove zamisli in pristope ozremo s stališča današnje,
pravzaprav že nekaj desetletij bolj ali manj (ne)problematično sprejete koncepcije
prevajanja (Roman Jakobson), lahko kaj hitro ugotovimo, da so Otfriedovi pogle-
di deloma še vedno precej aktualni. Glede na vprašanje, kako interpretirati bese-
dni znak, Jakobson razlikuje: a) intrajezikovni prevod ali preubeseditev (rewording: inter-
pretacija s pomočjo drugih znakov istega jezika), b) interjezikovni prevod (translation,
ki predstavlja interpretacijo jezikovnih znakov s pomočjo znakov drugega jezika)
in c) intersemiotični prevod ali transmutacijo (transmutation: interpretacija jezikovnih
14 Zakaj je avtor to knjigo napisal v frankovskem jeziku.
410
