Page 408 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 408
radnje ponovne veličine tako države kot cerkve postavil patristično vrednoten
je artes.8
Enak pogled – ni razumevanja Svetega pisma in ne teologije brez dobre humni-
stične izobrazbe – so imeli tako Luther kot tudi slovenski protestanti. Witten-
berški reformator je tako stališče izpostavil npr. v dialogu z izvirno reformirano
cerkvijo čeških bratov, in sicer v letih 1522–1524. Na češke brate je tedaj kot najvišji
škof-sodnik vplival predvsem njihov ugledni teolog, brat Lukáš Pražský, ki pa ni
imel nobenega razumevanja za nujno potrebo duhovnikov, da bi obvladali biblič-
ne jezike. Češki bratje tako svojih dušnih pastirjev niso pošiljali na univerzo in
tako ti niso znali ne hebrejsko ne grško, še latinsko ponavadi ne. Luther jim je zato
očital pomanjkanje višje izobrazbe, češki bratje pa so šele po Lukáševi smrti začeli
sistematično gojiti humanistično in teološko izobrazbo lastne duhovščine, kajti
spoznali so, da slednja ni v mentalni opreki s pobožnim življenjem posameznega
vernika, niti z Božjo besedo skladnim življenjem češkobratskih gmajn.9
Primož Trubar in Sebastijan Krelj sta isti pogled izpričala v pismu Adamu Bohori-
ču, v katerem sta 1. avgusta 1565 zapisala:
Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ ne-
srečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramota, kako se
vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne
izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici občutijo, hoteli
združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami vred
napeti vse sile, da mu napravijo konec. Zakaj mi, ki nam je posebno jasno,
da so šole cerkvi potrebne kakor leva roka, smo tej stvari že od kraja posve-
čali največjo skrb in prizadevnost in smo naposled z mnogimi prošnjami in
moledovanjem pripravili prvake naše dežele do tega, da so dobrohotno in
širokosrčno obljubili in določili denarno pomoč za ustanovitev javne šole tu v
Ljubljani.10
Poleg omenjenega zavedanja pa je bila prevajalska refleksija srednjega veka stole-
tja definirana še z dvema izjemno pomembnima določnicama. Prva je prevajanje
iz grščine v latinščino, ki izpostavlja razmerija med zahodnim in vzhodnim delom
8 E. R. Curtius, n. d., 51.
9 Rudolf Říčan, »Dějiny Jednoty v přehledu«, v: Jednota bratrská, 1457–1957: Sborník k pĕtistému
výročí založení, Praha 1956, 30.
10 Primož Trubar, Pisma, Zbrana dela Primoža Trubarja 10, ur. Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-
Vrečko, Ljubljana 2015, 229 (celotno pismo v transkripciji in prevodu je najti na straneh 228–229).
408
je artes.8
Enak pogled – ni razumevanja Svetega pisma in ne teologije brez dobre humni-
stične izobrazbe – so imeli tako Luther kot tudi slovenski protestanti. Witten-
berški reformator je tako stališče izpostavil npr. v dialogu z izvirno reformirano
cerkvijo čeških bratov, in sicer v letih 1522–1524. Na češke brate je tedaj kot najvišji
škof-sodnik vplival predvsem njihov ugledni teolog, brat Lukáš Pražský, ki pa ni
imel nobenega razumevanja za nujno potrebo duhovnikov, da bi obvladali biblič-
ne jezike. Češki bratje tako svojih dušnih pastirjev niso pošiljali na univerzo in
tako ti niso znali ne hebrejsko ne grško, še latinsko ponavadi ne. Luther jim je zato
očital pomanjkanje višje izobrazbe, češki bratje pa so šele po Lukáševi smrti začeli
sistematično gojiti humanistično in teološko izobrazbo lastne duhovščine, kajti
spoznali so, da slednja ni v mentalni opreki s pobožnim življenjem posameznega
vernika, niti z Božjo besedo skladnim življenjem češkobratskih gmajn.9
Primož Trubar in Sebastijan Krelj sta isti pogled izpričala v pismu Adamu Bohori-
ču, v katerem sta 1. avgusta 1565 zapisala:
Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ ne-
srečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramota, kako se
vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne
izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici občutijo, hoteli
združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami vred
napeti vse sile, da mu napravijo konec. Zakaj mi, ki nam je posebno jasno,
da so šole cerkvi potrebne kakor leva roka, smo tej stvari že od kraja posve-
čali največjo skrb in prizadevnost in smo naposled z mnogimi prošnjami in
moledovanjem pripravili prvake naše dežele do tega, da so dobrohotno in
širokosrčno obljubili in določili denarno pomoč za ustanovitev javne šole tu v
Ljubljani.10
Poleg omenjenega zavedanja pa je bila prevajalska refleksija srednjega veka stole-
tja definirana še z dvema izjemno pomembnima določnicama. Prva je prevajanje
iz grščine v latinščino, ki izpostavlja razmerija med zahodnim in vzhodnim delom
8 E. R. Curtius, n. d., 51.
9 Rudolf Říčan, »Dějiny Jednoty v přehledu«, v: Jednota bratrská, 1457–1957: Sborník k pĕtistému
výročí založení, Praha 1956, 30.
10 Primož Trubar, Pisma, Zbrana dela Primoža Trubarja 10, ur. Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-
Vrečko, Ljubljana 2015, 229 (celotno pismo v transkripciji in prevodu je najti na straneh 228–229).
408
