Page 409 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 409
shizme l. 1054 še enotnega) krščanskega sveta.11 Razmerja med vzhodom in
zahodom so bila zelo pomembna, ker so ustvarjala pogoje za literarni stik med
grško-bizantinsko literarno tradicijo na eni in rimsko-latinsko na drugi. Druga
določnica pa je prevajanje iz grščine in/ali latinščine v vernakularne jezike12 in o
slednjem je najti tri pomembne predgovore, ki razodevajo obseg razumevanja in
način ugledovanja prevajalske problematike pri prevajanju Svetega pisma v sred
njem veku.
Prvi predgovor, ki je ohranjen zgolj kot fragment večjega spisa (traktata), je pri-
pisan Konstantinu Filozofu – Cirilu in se v izdajah ponavadi naslavlja s Sv. Kon-
stantina – Cirila predgovor k slovanskemu prevodu evangeliarja. Spis naj bi nastal med 863
in 14. februarjem 869, ko je Konstantin v Rimu umrl. Če je besedilo prišlo izpod
peresa koga iz kroga okoli Metodijevih učencev Klementa in Nauma, tedaj je
moč njegov nastanek datirati okoli leta 895. V približno istem času je nastal tudi
predgovor, ki ga je Otfried von Weissenburg (800–875) napisal k verzificiranemu
prevodu evangelijev, imenovanem Evangelienbuch.13 Slednji je napisan v franko-
vskem narečju, na podlagi predgovorov pa ga je mogoče postaviti v čas med 863
in 871. Ima štiri predgovore, med katerimi sta z vidika srednjeveškega razmišlja-
11 Omeniti velja kardinala Anastazija Bibliotekarja (800–880) in teologa ter prevajalca Johna
Scota Erigeno († 883). Prvi je bil vzgojen pri grških menihih in je v Rimu veljal za najboljšega
tedanjega poznavalca grščine in razmer v grški cerkvi. Med drugim je odločilno posegel v spor
s carigrajskim patriarhom Fotijem in v latinščino prevedel sklepe obeh carigrajskih sinod, in
sicer sinode (l. 867), ki ji je predsedoval Fotij (slednji je na njej izobčil papeža Nikolaja I.), in
druge v letih 869–870. Erigena pa je bil znamenit zaradi svojega odličnega znanja grščine in
latinščine (Alfred Veliki ga je povabil na novoustanovljeno univerzo v Oxfordu), zaradi temeljitega
poznavanja Platona, Aristotela in predvsem grške patristike. Prevedel je spise Psevdodionizija
Areopagita, Gregorja iz Nise in drugih ter bil tako prvi, ki je te grške cerkvene očete naredil
dostopne zahodnemu kulturnemu krogu, poleg tega pa je bil Erigena prvi, ki je v srednjem veku
izdelal celovit filozofski sistem, ki je temeljil na neoplatonizmu.
12 Ker ne gre za prevajanje v določen »narodni« jezik v današnjem pomenu niti za prevajanje v
»materinščino« določenega naroda, menim, da je najustrezneje uporabljati pridevnik vernacularis.
13 Heidelberški rokopis je v digitalni podobi dostopen na:
https://digi.ub.uni-heidelberg.de/diglit/cpl52.
Digitalna podoba freisinškega kodeksa BSB Cgm 14 je dostopna na:
http://daten.digitale-sammlungen.de/~db/0009/bsb00094618/images/
Velja omeniti, da je Otfriedov Evangelienbuch izdal tudi Matija Vlačić, in sicer pod naslovom
Otfridi Evangeliorum liber: veterum Germanorum grammaticae, poeseos, theologiae, praeclarum
monimentum, Basileae 1571:
https://books.google.si/books?id=TnWAWKYhs1IC&dq=Otfridus%20Evangeliorum%20liber&hl=
sl&pg=PP4#v=onepage&q=Otfridus%20Evangeliorum%20liber&f=false
409
zahodom so bila zelo pomembna, ker so ustvarjala pogoje za literarni stik med
grško-bizantinsko literarno tradicijo na eni in rimsko-latinsko na drugi. Druga
določnica pa je prevajanje iz grščine in/ali latinščine v vernakularne jezike12 in o
slednjem je najti tri pomembne predgovore, ki razodevajo obseg razumevanja in
način ugledovanja prevajalske problematike pri prevajanju Svetega pisma v sred
njem veku.
Prvi predgovor, ki je ohranjen zgolj kot fragment večjega spisa (traktata), je pri-
pisan Konstantinu Filozofu – Cirilu in se v izdajah ponavadi naslavlja s Sv. Kon-
stantina – Cirila predgovor k slovanskemu prevodu evangeliarja. Spis naj bi nastal med 863
in 14. februarjem 869, ko je Konstantin v Rimu umrl. Če je besedilo prišlo izpod
peresa koga iz kroga okoli Metodijevih učencev Klementa in Nauma, tedaj je
moč njegov nastanek datirati okoli leta 895. V približno istem času je nastal tudi
predgovor, ki ga je Otfried von Weissenburg (800–875) napisal k verzificiranemu
prevodu evangelijev, imenovanem Evangelienbuch.13 Slednji je napisan v franko-
vskem narečju, na podlagi predgovorov pa ga je mogoče postaviti v čas med 863
in 871. Ima štiri predgovore, med katerimi sta z vidika srednjeveškega razmišlja-
11 Omeniti velja kardinala Anastazija Bibliotekarja (800–880) in teologa ter prevajalca Johna
Scota Erigeno († 883). Prvi je bil vzgojen pri grških menihih in je v Rimu veljal za najboljšega
tedanjega poznavalca grščine in razmer v grški cerkvi. Med drugim je odločilno posegel v spor
s carigrajskim patriarhom Fotijem in v latinščino prevedel sklepe obeh carigrajskih sinod, in
sicer sinode (l. 867), ki ji je predsedoval Fotij (slednji je na njej izobčil papeža Nikolaja I.), in
druge v letih 869–870. Erigena pa je bil znamenit zaradi svojega odličnega znanja grščine in
latinščine (Alfred Veliki ga je povabil na novoustanovljeno univerzo v Oxfordu), zaradi temeljitega
poznavanja Platona, Aristotela in predvsem grške patristike. Prevedel je spise Psevdodionizija
Areopagita, Gregorja iz Nise in drugih ter bil tako prvi, ki je te grške cerkvene očete naredil
dostopne zahodnemu kulturnemu krogu, poleg tega pa je bil Erigena prvi, ki je v srednjem veku
izdelal celovit filozofski sistem, ki je temeljil na neoplatonizmu.
12 Ker ne gre za prevajanje v določen »narodni« jezik v današnjem pomenu niti za prevajanje v
»materinščino« določenega naroda, menim, da je najustrezneje uporabljati pridevnik vernacularis.
13 Heidelberški rokopis je v digitalni podobi dostopen na:
https://digi.ub.uni-heidelberg.de/diglit/cpl52.
Digitalna podoba freisinškega kodeksa BSB Cgm 14 je dostopna na:
http://daten.digitale-sammlungen.de/~db/0009/bsb00094618/images/
Velja omeniti, da je Otfriedov Evangelienbuch izdal tudi Matija Vlačić, in sicer pod naslovom
Otfridi Evangeliorum liber: veterum Germanorum grammaticae, poeseos, theologiae, praeclarum
monimentum, Basileae 1571:
https://books.google.si/books?id=TnWAWKYhs1IC&dq=Otfridus%20Evangeliorum%20liber&hl=
sl&pg=PP4#v=onepage&q=Otfridus%20Evangeliorum%20liber&f=false
409
