Page 407 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 407
vmesni člen sta bila interpretacija in njen nosilec, izobraženi razlagalec, ponava-
di duhovnik, ki je moral biti za tovrstno opravilo dobro podkovan v svobodnih
umetnostih na eni ter v teološki eksegezi na drugi strani. In tako je bil poudarek
srednjega veka tudi pri prevajanju predvsem na jezikovnem in literarnem razu-
mevanju in na z njim povezani interpretaciji besedil.
Enega najbolj sporočilno bogatih odgovorov, kako so izhodiščno razmerje be-
sedilo – razumevanje(– prevajanje) ugledovali v srednjem veku, je najti v obdobju
karolinške renesanse. Karel je namreč po prevzemu oblasti ugotovil, da je treba
za reformo frankovske cerkve precej postoriti. Soočal se je z neukostjo klera, z
neredom v cerkveni pokrajni in celo z neenotno pisno podobo svoje države. Zato
je bilo treba preuredb, vendar v Franciji ni bilo najti primernega kadra za tak pod-
vig. Tako je Karel na svoj dvor pripeljal gramatike iz Italije (Pavel Diakon, Peter iz
Pise, Pavlin Oglejski). V Parmi je za tem spoznal izobraženega Anglosasa Alkuina
iz Yorka (Flaccus Albinus Alcuinus, 735–804), ki ga je leta 782 pritegnil na svoj
dvor. Alkuin, ki je umrl kot opat samostana sv. Martina v Toursu, je pred tem
postal organizator kulturnega življenja v frankovskem imperiju in glavni snovalec
študijske reforme ter reforme pisave, ki ju je vladar zaukazal skozi svoje kapitular-
je (reformo pisave npr. skozi kapitular Admonitio generalis leta 789).6 Alkuin je v
odredbi opatu Baugulfu iz Fulde, ki je bila sestavljena med 780 in 800, o razmerju
biblična literarna struktura – slovstvena izobrazba zapisal tole:
Cum autem in sacris paginis schemata, tropi et cetera his similia inserta inveniantur;
nulli dubium est quod ea unusquisque legens tanto citius spiritualiter intellegit, quan-
to prius in litterarum magisterio plenius instructus fuerit.7
Učeni menih je torej izpostavil biblično literarno strukturo in poudaril, da pred-
stavlja prvi pogoj za njeno eksegezo ustrezna slovstvena podkovanost. Argument,
da je nauk o literarnih figurah neobhoden za preučevanje Svetega pisma, pa tako
postane temeljni podporni steber literarnega izobraževanja (litterarum magiste-
rim) in, v končni izpeljavi, tudi glavnega miselnega početja takratne dobe – teo-
loškega razmišljanja. In tudi: prevajanja, ki je teologijo in filozofijo jemalo za svoj
mentalni motor. Z omenjenim je Karel Veliki za temelj svoje državne in duhovne
6 Ernst Robert Curtius, Evropska literatura in latinski srednji vek, Ljubljana 2002, 51.
7 Ker je na straneh svetih spisov moč najti figure, trope in druge njim podobne prijeme, nihče
ne dvomi, da jih vsak bralec doume v duhovnem smislu toliko hitreje, kolikor prej je deležen
temeljite slovstvene izobrazbe.
407
di duhovnik, ki je moral biti za tovrstno opravilo dobro podkovan v svobodnih
umetnostih na eni ter v teološki eksegezi na drugi strani. In tako je bil poudarek
srednjega veka tudi pri prevajanju predvsem na jezikovnem in literarnem razu-
mevanju in na z njim povezani interpretaciji besedil.
Enega najbolj sporočilno bogatih odgovorov, kako so izhodiščno razmerje be-
sedilo – razumevanje(– prevajanje) ugledovali v srednjem veku, je najti v obdobju
karolinške renesanse. Karel je namreč po prevzemu oblasti ugotovil, da je treba
za reformo frankovske cerkve precej postoriti. Soočal se je z neukostjo klera, z
neredom v cerkveni pokrajni in celo z neenotno pisno podobo svoje države. Zato
je bilo treba preuredb, vendar v Franciji ni bilo najti primernega kadra za tak pod-
vig. Tako je Karel na svoj dvor pripeljal gramatike iz Italije (Pavel Diakon, Peter iz
Pise, Pavlin Oglejski). V Parmi je za tem spoznal izobraženega Anglosasa Alkuina
iz Yorka (Flaccus Albinus Alcuinus, 735–804), ki ga je leta 782 pritegnil na svoj
dvor. Alkuin, ki je umrl kot opat samostana sv. Martina v Toursu, je pred tem
postal organizator kulturnega življenja v frankovskem imperiju in glavni snovalec
študijske reforme ter reforme pisave, ki ju je vladar zaukazal skozi svoje kapitular-
je (reformo pisave npr. skozi kapitular Admonitio generalis leta 789).6 Alkuin je v
odredbi opatu Baugulfu iz Fulde, ki je bila sestavljena med 780 in 800, o razmerju
biblična literarna struktura – slovstvena izobrazba zapisal tole:
Cum autem in sacris paginis schemata, tropi et cetera his similia inserta inveniantur;
nulli dubium est quod ea unusquisque legens tanto citius spiritualiter intellegit, quan-
to prius in litterarum magisterio plenius instructus fuerit.7
Učeni menih je torej izpostavil biblično literarno strukturo in poudaril, da pred-
stavlja prvi pogoj za njeno eksegezo ustrezna slovstvena podkovanost. Argument,
da je nauk o literarnih figurah neobhoden za preučevanje Svetega pisma, pa tako
postane temeljni podporni steber literarnega izobraževanja (litterarum magiste-
rim) in, v končni izpeljavi, tudi glavnega miselnega početja takratne dobe – teo-
loškega razmišljanja. In tudi: prevajanja, ki je teologijo in filozofijo jemalo za svoj
mentalni motor. Z omenjenim je Karel Veliki za temelj svoje državne in duhovne
6 Ernst Robert Curtius, Evropska literatura in latinski srednji vek, Ljubljana 2002, 51.
7 Ker je na straneh svetih spisov moč najti figure, trope in druge njim podobne prijeme, nihče
ne dvomi, da jih vsak bralec doume v duhovnem smislu toliko hitreje, kolikor prej je deležen
temeljite slovstvene izobrazbe.
407
