Page 406 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 406
o družbeno konvencijo in razumevanje intelektualnih »razmerij moči«, kot se
zdi, namiguje tudi Primož Trubar. Ko namreč v Svetiga Pavla dveh lystih (1561) z
robno opombo komentira 1 Kor 2,1,4 zapiše:
»Ubi incipit philosophus, ibi definit theologus.« En kersčenik nema po člove-
ski zastopnosti inu modrusti, temuč po Božy bessedi verovati.
Trubar je kajpak želel poudariti samonasebni pomen Božje besede, »skrivnosti«
Kristusove žrtve na križu za posamičnikovo vero in opravičenje, katere moč da ni
zapopadena z družbeno imenitnostjo in učenostjo izrekovalca, sicer pa je navede-
no latinsko reklo mogoče prevesti tudi: Ni mogoče, da bi kdo brez podpore filozo-
fije razumel teologijo. In, zaradi rabe besede »filozofija« v širšem, tudi: Ni mogoče,
da bi kdo postal dostojen teolog brez poznavanja humanističnih disciplin, ki jih je
v tedanji družbi zaobsegala intelektualna kategorija »filozofija« (sedem svobodnih
umetnosti: gramatika, retorika, dialektika; aritmetika, geometrija, astronomija,
glasba; od začetka humanizma še zgodovina in tekstologija).
Avguštin je v svojem zgoraj omenjenem delu poudaril zlasti težo jezikovnega in
zgodovinskega znanja ter tozadevno posebej izpostavil gramatiko in logiko kot
temeljni spoznavni orodji. Sveto pismo je namreč veljalo za razodeto Božjo mo-
drost, za temeljno krščansko resnico in tako za središče vse (neislamske) srednje-
veške kulture, toda ta resnica ni bila razkrita na vsem jasen in sprotno razviden
način. Bralec jo je moral namreč razbirati, dekodirati iz obilice tropov in figur, ki
jih je najti v bibličnem besedilu. Tako je latinska Biblija že zaradi svoje jezikovne
strukture pozivala in izzivala k razlagi5 ter tako med sebe kot besedilo in bralca
postavila pomemben vmesni člen, ki pa je nato odločilno oblikoval tudi srednje-
veške poglede na prevajanje; le-to je bilo tedaj v osnovi in na začetku povečini
prevajanje Biblije ali vsaj njenih delov.
4 Bratje, tudi ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti
oznanjal Božjo skrivnost (navedeno po Slovenskem standardnem prevodu, https://www.biblija.
net). Trubar: INu iest, mui bratie, kadar sem q vom bil prišal, nesem bil prišal z vissokimi bessedami
oli z veliko modrustio vom oznanovati tu pryčovane Božye.
5 Ravno semantična odprtost biblične strukture in neobhodnost njene interpretacije sta evropsko
intelektualno zgodovino srednjega veka do znatne mere naredili za intelektualno zgodovino
sporov o primernosti eksegeze, in sicer tako metod kot rezultatov, in s tem utemeljili samo
reformacijo v 15. in 16. stoletju, ki jo je mogoče s stališča biblične interpretacije brez preostanka
svesti na ponovno kritično branje Pisma oz. na interpretiranje Pisma onstran zaukazane
dogmatične tradicije rimske cerkve in družbene konvencije Božje države »trojih ljudi«.
406
zdi, namiguje tudi Primož Trubar. Ko namreč v Svetiga Pavla dveh lystih (1561) z
robno opombo komentira 1 Kor 2,1,4 zapiše:
»Ubi incipit philosophus, ibi definit theologus.« En kersčenik nema po člove-
ski zastopnosti inu modrusti, temuč po Božy bessedi verovati.
Trubar je kajpak želel poudariti samonasebni pomen Božje besede, »skrivnosti«
Kristusove žrtve na križu za posamičnikovo vero in opravičenje, katere moč da ni
zapopadena z družbeno imenitnostjo in učenostjo izrekovalca, sicer pa je navede-
no latinsko reklo mogoče prevesti tudi: Ni mogoče, da bi kdo brez podpore filozo-
fije razumel teologijo. In, zaradi rabe besede »filozofija« v širšem, tudi: Ni mogoče,
da bi kdo postal dostojen teolog brez poznavanja humanističnih disciplin, ki jih je
v tedanji družbi zaobsegala intelektualna kategorija »filozofija« (sedem svobodnih
umetnosti: gramatika, retorika, dialektika; aritmetika, geometrija, astronomija,
glasba; od začetka humanizma še zgodovina in tekstologija).
Avguštin je v svojem zgoraj omenjenem delu poudaril zlasti težo jezikovnega in
zgodovinskega znanja ter tozadevno posebej izpostavil gramatiko in logiko kot
temeljni spoznavni orodji. Sveto pismo je namreč veljalo za razodeto Božjo mo-
drost, za temeljno krščansko resnico in tako za središče vse (neislamske) srednje-
veške kulture, toda ta resnica ni bila razkrita na vsem jasen in sprotno razviden
način. Bralec jo je moral namreč razbirati, dekodirati iz obilice tropov in figur, ki
jih je najti v bibličnem besedilu. Tako je latinska Biblija že zaradi svoje jezikovne
strukture pozivala in izzivala k razlagi5 ter tako med sebe kot besedilo in bralca
postavila pomemben vmesni člen, ki pa je nato odločilno oblikoval tudi srednje-
veške poglede na prevajanje; le-to je bilo tedaj v osnovi in na začetku povečini
prevajanje Biblije ali vsaj njenih delov.
4 Bratje, tudi ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti
oznanjal Božjo skrivnost (navedeno po Slovenskem standardnem prevodu, https://www.biblija.
net). Trubar: INu iest, mui bratie, kadar sem q vom bil prišal, nesem bil prišal z vissokimi bessedami
oli z veliko modrustio vom oznanovati tu pryčovane Božye.
5 Ravno semantična odprtost biblične strukture in neobhodnost njene interpretacije sta evropsko
intelektualno zgodovino srednjega veka do znatne mere naredili za intelektualno zgodovino
sporov o primernosti eksegeze, in sicer tako metod kot rezultatov, in s tem utemeljili samo
reformacijo v 15. in 16. stoletju, ki jo je mogoče s stališča biblične interpretacije brez preostanka
svesti na ponovno kritično branje Pisma oz. na interpretiranje Pisma onstran zaukazane
dogmatične tradicije rimske cerkve in družbene konvencije Božje države »trojih ljudi«.
406
