Page 405 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 405
v 9. stoletju poskušali prestaviti Sveto pismo v katerega ljudskih jezikov, pa so
pogosto postali predmet teološke sumničavosti, strogega cerkvenega nadzora in
prevpraševanja.2 Kot ključna verzija svetopisemskega prevoda je v srednjem veku
(ob)veljala Hieronimova Vulgata (končana okoli l. 405), ki pa se v nasprotju z iz-
hodiščno željo svojega prevajalca v srednjeveški Evropi še zdaleč ni mogla več po-
našati z recepcijsko razsežnostjo »ljudska«. Zaradi latinskega jezikovnega koda in
bibličnega izraza je postala namreč zlagoma tako recepcijska kot interpretacijska
izključna domena maloštevilnih članov učene latinske kulture, predvsem stanu
»pastirjev«. Toda čeprav si je dala srednjeveška učena kultura opraviti predvsem
s prepisovanjem, ohranjanjem, arhiviranjem, komentiranjem in rekapituliranjem
svete knjige krščanstva, so nastali posamezni prevodi, katerih strukturna analiza
pokaže prevajalske pristope v srednjem veku, ki so se morali z nastopom renesan-
se, humanizma in najprej husitske (15. stoletje) ter nazadnje luteranske reformacije
v 16. stoletju temeljito »osvežiti«.
Ubi incipit philosophus, ibi definit theologus
Mogoče je reči, da je bila srednjeveška slovstvena usmeritev pretežno biblijsko-li-
terarna. Človeka je usmerjala zlasti v kontemplativno sprejemanje svetopisemskih
moralnih in etičnih, toda tudi tekstovno-estetskih vrednot ter v spoznavanje do
nadrobnosti izdelanih načel antičnih »svobodnih umetnosti«. Vrata takšnega po-
gleda je na široko odprl Avrelij Avguštin, ki je v svojem delu De doctrina Christiana
znanosti nekrščanskega antičnega sveta brez preostanka vključil v izobrazbeni
ideal, kot se je tedaj oblikoval znotraj rimske cerkve. Tako so našle antične svobo-
dne umetnosti gramatika, retorika, aritmetika ... svoje mesto znotraj cerkve: v njej
so postale pomožne discipline – ancillae theologiae –, intelektualni preparandij za
prakticiranje prvenstvenega miselnega podviga srednjega veka, teologije. Ta si za
svoj predmet preučevanja kajpak ni jemala neujemljive bežnosti, (s)premenljivosti
in zato efemernosti sveta ter svetnega, temveč Božje kot miselno materio primo.
Pomagale naj bi pri razlagi Svetega pisma, intelektualna pot posameznika v učeni
kulturi pa je vodila od partikularij h generalijam, od materije k duhu – od »filo-
zofa« k teologu. Takšna je bila tudi statusna hierarhija fakultet na srednjeveških
univerzah: na vrhu je bila teološka fakulteta, pod njo sta se zvrstili medicinska in
pravna, na najnižjem mestu po družbeni specifični teži pa je bila artistična.3 Na
2 Žitje Konstantina XVI, v: Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih. Ob 1100-letnici Metodove
smrti, Ljubljana 1985, 154–156.
3 Jacques Le Goff, Intelektualci v srednjem veku, Ljubljana 1998, 89.
405
pogosto postali predmet teološke sumničavosti, strogega cerkvenega nadzora in
prevpraševanja.2 Kot ključna verzija svetopisemskega prevoda je v srednjem veku
(ob)veljala Hieronimova Vulgata (končana okoli l. 405), ki pa se v nasprotju z iz-
hodiščno željo svojega prevajalca v srednjeveški Evropi še zdaleč ni mogla več po-
našati z recepcijsko razsežnostjo »ljudska«. Zaradi latinskega jezikovnega koda in
bibličnega izraza je postala namreč zlagoma tako recepcijska kot interpretacijska
izključna domena maloštevilnih članov učene latinske kulture, predvsem stanu
»pastirjev«. Toda čeprav si je dala srednjeveška učena kultura opraviti predvsem
s prepisovanjem, ohranjanjem, arhiviranjem, komentiranjem in rekapituliranjem
svete knjige krščanstva, so nastali posamezni prevodi, katerih strukturna analiza
pokaže prevajalske pristope v srednjem veku, ki so se morali z nastopom renesan-
se, humanizma in najprej husitske (15. stoletje) ter nazadnje luteranske reformacije
v 16. stoletju temeljito »osvežiti«.
Ubi incipit philosophus, ibi definit theologus
Mogoče je reči, da je bila srednjeveška slovstvena usmeritev pretežno biblijsko-li-
terarna. Človeka je usmerjala zlasti v kontemplativno sprejemanje svetopisemskih
moralnih in etičnih, toda tudi tekstovno-estetskih vrednot ter v spoznavanje do
nadrobnosti izdelanih načel antičnih »svobodnih umetnosti«. Vrata takšnega po-
gleda je na široko odprl Avrelij Avguštin, ki je v svojem delu De doctrina Christiana
znanosti nekrščanskega antičnega sveta brez preostanka vključil v izobrazbeni
ideal, kot se je tedaj oblikoval znotraj rimske cerkve. Tako so našle antične svobo-
dne umetnosti gramatika, retorika, aritmetika ... svoje mesto znotraj cerkve: v njej
so postale pomožne discipline – ancillae theologiae –, intelektualni preparandij za
prakticiranje prvenstvenega miselnega podviga srednjega veka, teologije. Ta si za
svoj predmet preučevanja kajpak ni jemala neujemljive bežnosti, (s)premenljivosti
in zato efemernosti sveta ter svetnega, temveč Božje kot miselno materio primo.
Pomagale naj bi pri razlagi Svetega pisma, intelektualna pot posameznika v učeni
kulturi pa je vodila od partikularij h generalijam, od materije k duhu – od »filo-
zofa« k teologu. Takšna je bila tudi statusna hierarhija fakultet na srednjeveških
univerzah: na vrhu je bila teološka fakulteta, pod njo sta se zvrstili medicinska in
pravna, na najnižjem mestu po družbeni specifični teži pa je bila artistična.3 Na
2 Žitje Konstantina XVI, v: Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih. Ob 1100-letnici Metodove
smrti, Ljubljana 1985, 154–156.
3 Jacques Le Goff, Intelektualci v srednjem veku, Ljubljana 1998, 89.
405
