Page 404 - Jonatan Vinkler (ur.). 2018. Primož Trubar: Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560); Svetiga Paula ta dva listy h tim Corintariem inu ta h tim Corintariem inu ta h tim Galatariem (1561); Svetiga Paula lystuvi (1567). Zbrana dela Primoža Trubarja 13. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 404
vrnitvi Kristusa, ki bo prišel obdan z nimbom, da sodi živim in mrtvim, toda
božansko in človeško znanje ne sledi temu toku: nepremično je kot gora, ki se
nikdar ne zruši, in omogoča nam, če ponižno prisluhnemo njegovemu glasu,
da sledimo temu toku in ga napovemo, nikdar pa ne, da ga spremenimo.1
Komaj katero sodobno literarno delo sugestivneje poustvarja mentaliteto dobe, ki
bi jo bilo mogoče poimenovati tudi »biblična«. Kajti prav okoli Svetega pisma in
z njim v prvih stoletjih krščanstva tesneje, nato pa vse ohlapneje spete teologije se
je od začetka srednjega veka v Evropi zgradil kompleksen in za človeka tedanjosti
vse do zgodnjega novega veka edini celoviti interpretacijski sistem. Ta je kot vse-
prisotni razlagalni okvir sleherniku pojasnejeval, in tako osmišljal, celoten orbis
terrarum, toda tudi vse onstran. Nič, kar je bilo, je ali bo tod ali onkraj, tako člove-
ku ni ostalo skrito.
Družba se je razumevala kot ključni del pozemske civitatis Dei, razdeljene na troje
ljudstvo – »ovce, pse in pastirje«. Vsakemu brezimnemu, neindividualiziranemu,
zamenljivemu, toda singularnemu členu tega velikanskega mravljišča je bila že v
zibel položena vnaprej določena in nezamenljiva vloga pri realizaciji Božjega zgo-
dovinskega načrta z lastnimi kreaturami ter tako tudi eshatološka točka na daljici
zmagovitega pohoda od izgubljenega do zopet pridobljenega Paradiža. Iz takega
pojmovanja srednjeveške družbe, ki se je zaradi pogojenosti s trdimi življenjskimi
razmerami jasno zavedala lastne navezanosti na oni del človeškega življenja, ki je
za srednjeveškega človeka zaradi svoje kračine, minljivosti in efemernosti štel kot manj
pomemben, je izšla tudi precejšnja vertikalna delovanjska statika srednjeveškega
slehernika. V orjaškem panju, kjer vsaka delavka, trot in celo matica izpolnjuje
le za vsakogar predestinirano voljo Najvišjega, kajpak povečini ni bilo prav dosti
prostora za družbeno napredovanje. Slehernik je svoje popotovanje od tod on-
stran večinoma dojemal kot kvantitativno spremembo (večanje ali manjšanje iste
kvalitete), ne pa kot evolucijo v neko drugo kvaliteto.
Tovrstno percepcijo človekovega bitja in nehanja vsaj deloma odraža tudi sre-
dnjeveška prevodna praksa na področju Svetega pisma, kjer so bili prevodi svete
knjige krščanstva v vernakularne jezike prej izjema kot pravilo. Poudariti velja, da
se je v srednjem veku v rimski latinski cerkvi dokončno utrdilo pojmovanje, da
Najvišjemu pritiče slavljenje zgolj v treh izbranih, »svetih« jezikih – hebrejskem, gr-
škem in latinskem –, prevajalci, ki so kot npr. Konstantin Filozof in njegov brat Meto-
1 Umberto Eco, Ime rože, prevedel Srečko Fišer, Ljubljana 2004, 367–368.
404
božansko in človeško znanje ne sledi temu toku: nepremično je kot gora, ki se
nikdar ne zruši, in omogoča nam, če ponižno prisluhnemo njegovemu glasu,
da sledimo temu toku in ga napovemo, nikdar pa ne, da ga spremenimo.1
Komaj katero sodobno literarno delo sugestivneje poustvarja mentaliteto dobe, ki
bi jo bilo mogoče poimenovati tudi »biblična«. Kajti prav okoli Svetega pisma in
z njim v prvih stoletjih krščanstva tesneje, nato pa vse ohlapneje spete teologije se
je od začetka srednjega veka v Evropi zgradil kompleksen in za človeka tedanjosti
vse do zgodnjega novega veka edini celoviti interpretacijski sistem. Ta je kot vse-
prisotni razlagalni okvir sleherniku pojasnejeval, in tako osmišljal, celoten orbis
terrarum, toda tudi vse onstran. Nič, kar je bilo, je ali bo tod ali onkraj, tako člove-
ku ni ostalo skrito.
Družba se je razumevala kot ključni del pozemske civitatis Dei, razdeljene na troje
ljudstvo – »ovce, pse in pastirje«. Vsakemu brezimnemu, neindividualiziranemu,
zamenljivemu, toda singularnemu členu tega velikanskega mravljišča je bila že v
zibel položena vnaprej določena in nezamenljiva vloga pri realizaciji Božjega zgo-
dovinskega načrta z lastnimi kreaturami ter tako tudi eshatološka točka na daljici
zmagovitega pohoda od izgubljenega do zopet pridobljenega Paradiža. Iz takega
pojmovanja srednjeveške družbe, ki se je zaradi pogojenosti s trdimi življenjskimi
razmerami jasno zavedala lastne navezanosti na oni del človeškega življenja, ki je
za srednjeveškega človeka zaradi svoje kračine, minljivosti in efemernosti štel kot manj
pomemben, je izšla tudi precejšnja vertikalna delovanjska statika srednjeveškega
slehernika. V orjaškem panju, kjer vsaka delavka, trot in celo matica izpolnjuje
le za vsakogar predestinirano voljo Najvišjega, kajpak povečini ni bilo prav dosti
prostora za družbeno napredovanje. Slehernik je svoje popotovanje od tod on-
stran večinoma dojemal kot kvantitativno spremembo (večanje ali manjšanje iste
kvalitete), ne pa kot evolucijo v neko drugo kvaliteto.
Tovrstno percepcijo človekovega bitja in nehanja vsaj deloma odraža tudi sre-
dnjeveška prevodna praksa na področju Svetega pisma, kjer so bili prevodi svete
knjige krščanstva v vernakularne jezike prej izjema kot pravilo. Poudariti velja, da
se je v srednjem veku v rimski latinski cerkvi dokončno utrdilo pojmovanje, da
Najvišjemu pritiče slavljenje zgolj v treh izbranih, »svetih« jezikih – hebrejskem, gr-
škem in latinskem –, prevajalci, ki so kot npr. Konstantin Filozof in njegov brat Meto-
1 Umberto Eco, Ime rože, prevedel Srečko Fišer, Ljubljana 2004, 367–368.
404
