Page 682 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 682
moremo govoriti o antropologiji le-te. J. Rajhman je ob raziskovanju Trubarjeve
teološke govorice v prikaz teoloških vidikov človeške besede vključil nujnost
poznavanja filozofije jezika, hkrati pa je postavil človeka kot odnosno bitje, ki ga
pogojuje govorica njegovega okolja, in ki v tem okolju uporablja govorico kot orodje
komunikacije.
Z vidika splošne lingvistike se govorica postavlja v funkcijo orodja, in to vedno,
kadar lahko z njo nekaj prenesemo kot sporočilo, ukaz, željo ter pri sogovorniku
izzove ustrezno vedenje. Torej ima funkcijo posrednika v komunikaciji, le-ta pa
poteka med sporočevalcem in sprejemnikom. V govorici se človek vzpostavi kot
subjekt. Po Benvenistu92 »nikoli ne bomo našli človeka, ki je ločen od govorice, in
nikoli ne bomo videli, kako jo je iznašel. Nikoli ne bomo našli človeka, ki je omejen
le na samega sebe in si beli glavo s tem, da bi ustvaril eksistenco drugega. To, kar
najdemo v svetu, je govoreči človek, človek, ki govori z drugim človekom in sámo
definicijo človeka nam pokaže prav govorica.«93
Govoreči človek je, teološko gledano, ustvarjeni človek, ki je podoba svojega
Stvarnika. Z njim govori, ko se mu odziva v svojem miselnem, religioznem svetu,
torej komunicira s svojim Stvarnikom. S tega vidika moremo pritrditi lingvistični
teoriji, in to v smislu, da v stvarstvu lahko govorimo o človeku samo takrat,
ko govorimo o »govorečem« bitju, bitju odnosa in komunikacije. Ko govori
o komunikaciji, É. Benveniste izpostavi subjektivnost v govorici, ki povzroči
samozavedanje prek skušnje nasprotja: »Jaz uporabim le, kadar se obračam na
koga, ki bo v mojem nagovoru ti. Ta pogoj za dialog je konstitutiven za osebo, ker
implicira vzajemnost, da jaz postanem ti v nagovoru tistega, ki se bo tedaj, ko pride
do besede, označil z jaz. To pa je načelo, katerega posledice se razširjajo na vse strani.
Zato, ker se vsak govorec postavi kot subjekt, je govorica možna le tako, da govorec
v svojem govoru napotuje na samega sebe kot na jaz. Zaradi tega jaz postavlja neko
drugo osebo, ki postane, čeprav zunaj tega, kar sem »jaz«, moj odmev, ki mu rečem
ti in ker mi reče ti.«94 Paradigma »jaz sem lahko 'jaz' komaj takrat, ko imam nekoga,
ki mu lahko rečem 'ti',« ni veljavna le znotraj lingvistične teorije, ampak je obče
človeška definicija, ki jo povzema tudi antropologija. Človek kot oseba uporablja
govorico kot orodje komunikacije v dogajanju dialoškosti. In če je človek ustvarjen
kot božji sogovornik, to svojo vlogo svobodno sprejema, ko prisluhne božji govorici
92 Émile Benveniste (1902–1976), francoski lingvist, strukturalist, skupaj s Ferdinandom de Saussurom
ustanovitelj strukturalizma v lingvistiki.
93 É. Benveniste, Problemi splošne lingvistike I, Studia humanitatis, Ljubljana 1988, 281.
94 N. d., 282.
682
teološke govorice v prikaz teoloških vidikov človeške besede vključil nujnost
poznavanja filozofije jezika, hkrati pa je postavil človeka kot odnosno bitje, ki ga
pogojuje govorica njegovega okolja, in ki v tem okolju uporablja govorico kot orodje
komunikacije.
Z vidika splošne lingvistike se govorica postavlja v funkcijo orodja, in to vedno,
kadar lahko z njo nekaj prenesemo kot sporočilo, ukaz, željo ter pri sogovorniku
izzove ustrezno vedenje. Torej ima funkcijo posrednika v komunikaciji, le-ta pa
poteka med sporočevalcem in sprejemnikom. V govorici se človek vzpostavi kot
subjekt. Po Benvenistu92 »nikoli ne bomo našli človeka, ki je ločen od govorice, in
nikoli ne bomo videli, kako jo je iznašel. Nikoli ne bomo našli človeka, ki je omejen
le na samega sebe in si beli glavo s tem, da bi ustvaril eksistenco drugega. To, kar
najdemo v svetu, je govoreči človek, človek, ki govori z drugim človekom in sámo
definicijo človeka nam pokaže prav govorica.«93
Govoreči človek je, teološko gledano, ustvarjeni človek, ki je podoba svojega
Stvarnika. Z njim govori, ko se mu odziva v svojem miselnem, religioznem svetu,
torej komunicira s svojim Stvarnikom. S tega vidika moremo pritrditi lingvistični
teoriji, in to v smislu, da v stvarstvu lahko govorimo o človeku samo takrat,
ko govorimo o »govorečem« bitju, bitju odnosa in komunikacije. Ko govori
o komunikaciji, É. Benveniste izpostavi subjektivnost v govorici, ki povzroči
samozavedanje prek skušnje nasprotja: »Jaz uporabim le, kadar se obračam na
koga, ki bo v mojem nagovoru ti. Ta pogoj za dialog je konstitutiven za osebo, ker
implicira vzajemnost, da jaz postanem ti v nagovoru tistega, ki se bo tedaj, ko pride
do besede, označil z jaz. To pa je načelo, katerega posledice se razširjajo na vse strani.
Zato, ker se vsak govorec postavi kot subjekt, je govorica možna le tako, da govorec
v svojem govoru napotuje na samega sebe kot na jaz. Zaradi tega jaz postavlja neko
drugo osebo, ki postane, čeprav zunaj tega, kar sem »jaz«, moj odmev, ki mu rečem
ti in ker mi reče ti.«94 Paradigma »jaz sem lahko 'jaz' komaj takrat, ko imam nekoga,
ki mu lahko rečem 'ti',« ni veljavna le znotraj lingvistične teorije, ampak je obče
človeška definicija, ki jo povzema tudi antropologija. Človek kot oseba uporablja
govorico kot orodje komunikacije v dogajanju dialoškosti. In če je človek ustvarjen
kot božji sogovornik, to svojo vlogo svobodno sprejema, ko prisluhne božji govorici
92 Émile Benveniste (1902–1976), francoski lingvist, strukturalist, skupaj s Ferdinandom de Saussurom
ustanovitelj strukturalizma v lingvistiki.
93 É. Benveniste, Problemi splošne lingvistike I, Studia humanitatis, Ljubljana 1988, 281.
94 N. d., 282.
682
