Page 683 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 683
odgovarja na božje vabilo. Tako se dialoškost kot ena temeljnih antropoloških
kategorij razkriva kot celostna podoba odnosa Bog – človek, ki se kaže v razsežnostih
govorice.
Odnos sodobnega človeka do razodete božje besede se lahko razkriva zgolj v
okolju religije, v našem primeru krščanstva, ki pa pogojuje tudi človekov odnos do
teološke govorice. Ta človekov odnos naj bi se v drugi polovici 20. stoletja z razvojem
moderne informacijske družbe dodobra spremenil. Človek Boga išče v svojem
človeškem okolju in ne nekje v skrivnostnem in nedostopnem okolju. In prav to je
odločujoče v izbiri govorice, s katero naj teolog komunicira s svojim sogovornikom.
Posebnost teološke govorice je v neki napetosti, ki vlada v človekovem odnosu do
božjega, v človekovem soočanju z neko stvarnostjo, ki je zunaj njega, a se ga dotika
po vsej njegovi površini ter sega v njegove najintimnejše sfere. Zato se človek odloča
za svoj svet vedno v odnosu do božjega, kar se izraža tudi v njegovi govorici. Ob
tem pa mu ne more biti tuj svet religioznega jezika. Zunaj religioznega ne moremo
govoriti o razodeti besedi, o stvarjenju.
Človek v družbeni interkomunikaciji
Človek nezavestno sprejema mnoge neznane, skrivnostne signale, ki mu jih
sporoča družba, v kateri živi, in se ne more otresti vpliva okolja, ki mu s svojo
govorico oblikuje njegov odnos do tega okolja ter do sveta v širšem smislu. V tej
interkomunikaciji se neprestano otresa vpliva okolja in se pojavlja kot subjekt,
govorica pa ga »usposablja za življenje v svetu«. Verujoči človek v interkomunikaciji
z Bogom vstopa v odnos s svojim sogovornikom – Bogom v razsežnosti vertikale
in horizontale. Ko komunicira s sočlovekom in mu dopušča, da ga sprejema, s tem
dejanjem »dopušča« tudi Bogu, da ga sprejema kot osebo. Tako je človek v nenehnem
procesu sprejemanja in dajanja besed, kar ga postavlja v odnos interkomunikacije in
medčloveških odnosov.
O tem nenehnem procesu v medčloveških odnosih govorijo tudi drugi sodobni
teologi, kot D. Ocvirk v svojem »prestopu v Božji tabor«: »Medčloveški odnosi se
ne dogajajo le v razmerju jaz-ti, marveč je to razmerje vključeno v širše družbeno
območje. … Človek je 'ujet' v družbeno, kulturno in zgodovinsko okolje, ga ni mimo
in zunaj njega, podobno kot je 'ujet' v jezik. Odnosi jaz-ti so možni in se dogajajo v
tem območju, tako kakor pogovor med menoj in teboj vedno poteka v nekem jeziku,
ki je dan in naju določa, čeprav ga lahko ustvarjalno 'rabiva' in spreminjava. Umik
iz tega območja ni možen, mogoče se je le potegniti nazaj v ozek zasebni svet ali v
samoto, ki pa sta še vedno v območju družbenega. To seveda ne pomeni, da človek
683
kategorij razkriva kot celostna podoba odnosa Bog – človek, ki se kaže v razsežnostih
govorice.
Odnos sodobnega človeka do razodete božje besede se lahko razkriva zgolj v
okolju religije, v našem primeru krščanstva, ki pa pogojuje tudi človekov odnos do
teološke govorice. Ta človekov odnos naj bi se v drugi polovici 20. stoletja z razvojem
moderne informacijske družbe dodobra spremenil. Človek Boga išče v svojem
človeškem okolju in ne nekje v skrivnostnem in nedostopnem okolju. In prav to je
odločujoče v izbiri govorice, s katero naj teolog komunicira s svojim sogovornikom.
Posebnost teološke govorice je v neki napetosti, ki vlada v človekovem odnosu do
božjega, v človekovem soočanju z neko stvarnostjo, ki je zunaj njega, a se ga dotika
po vsej njegovi površini ter sega v njegove najintimnejše sfere. Zato se človek odloča
za svoj svet vedno v odnosu do božjega, kar se izraža tudi v njegovi govorici. Ob
tem pa mu ne more biti tuj svet religioznega jezika. Zunaj religioznega ne moremo
govoriti o razodeti besedi, o stvarjenju.
Človek v družbeni interkomunikaciji
Človek nezavestno sprejema mnoge neznane, skrivnostne signale, ki mu jih
sporoča družba, v kateri živi, in se ne more otresti vpliva okolja, ki mu s svojo
govorico oblikuje njegov odnos do tega okolja ter do sveta v širšem smislu. V tej
interkomunikaciji se neprestano otresa vpliva okolja in se pojavlja kot subjekt,
govorica pa ga »usposablja za življenje v svetu«. Verujoči človek v interkomunikaciji
z Bogom vstopa v odnos s svojim sogovornikom – Bogom v razsežnosti vertikale
in horizontale. Ko komunicira s sočlovekom in mu dopušča, da ga sprejema, s tem
dejanjem »dopušča« tudi Bogu, da ga sprejema kot osebo. Tako je človek v nenehnem
procesu sprejemanja in dajanja besed, kar ga postavlja v odnos interkomunikacije in
medčloveških odnosov.
O tem nenehnem procesu v medčloveških odnosih govorijo tudi drugi sodobni
teologi, kot D. Ocvirk v svojem »prestopu v Božji tabor«: »Medčloveški odnosi se
ne dogajajo le v razmerju jaz-ti, marveč je to razmerje vključeno v širše družbeno
območje. … Človek je 'ujet' v družbeno, kulturno in zgodovinsko okolje, ga ni mimo
in zunaj njega, podobno kot je 'ujet' v jezik. Odnosi jaz-ti so možni in se dogajajo v
tem območju, tako kakor pogovor med menoj in teboj vedno poteka v nekem jeziku,
ki je dan in naju določa, čeprav ga lahko ustvarjalno 'rabiva' in spreminjava. Umik
iz tega območja ni možen, mogoče se je le potegniti nazaj v ozek zasebni svet ali v
samoto, ki pa sta še vedno v območju družbenega. To seveda ne pomeni, da človek
683
