Page 679 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 679
ovek v odnosu do biblične govorice
Ko smo nakazali mesto in pomen samih izrazov beseda in govorica v Svetem pismu
ter nakazali ustvarjalno moč biblične govorice, se moramo vrniti k sposobnosti
človekovega dojemanja božje in človeške govorice. Lahko bi rekli, da se Bog že od
bibličnih časov dalje prilagaja sposobnosti človekovega dojemanja božje in človeške
govorice, zato pa se mora božja govorica nenehno prilagajati človekovi, in sicer v neki
kulturi in v tistih okvirih, ki jih je človek sposoben in pripravljen sprejeti, le tako bo
lahko teološka govorica človeku približala božjo, ki je človeku vse bolj odtujena.
Že v prvih stoletjih krščanstva je bilo mogoče spoznati Boga v Jezusu Kristusu samo
prek Svetega pisma, stik z Bogom pa doseči prek molitve. Človek je vedno potreboval
neko izkustvo, da bi mogel doživljati Boga. Izkustvo pa si je lahko pridobil le prek
pripovedi o Bogu in to pripoved je našel v Svetem pismu. Biblična govorica je v vseh
časih in okoljih živa, če jo govorec postavi »ob pravem trenutku na pravo mesto«.
Odvisno od življenjske situacije je Biblija vir in norma teološke govorice. Pomen
govorice v sodobni družbi vse bolj izstopa in vse bolj se ga zaveda tudi teologija, ko
v središče svojih obravnav postavlja človeka in ob njem poudarja pomen človekovih
izraznih sredstev: »Božja beseda je namreč tudi človeška; božjo besedo moremo
razumeti v njenih globinah šele tedaj, ko odkrijemo človeško besedo v njenih zadnjih
danostih.«90
Začaran krog, v katerega je ujet človek v svojem sprejemanju »božje govorice«, se
vrti okoli odločitve med vero in razumom in v zgodovini krščanstva se je človek
nagibal zdaj k enemu, zdaj k drugemu izraznemu sredstvu, da je najprej sprejemal
in nato izražal svoj odnos do Boga. Če je v obdobju sholastike prevladoval razum,
je v obdobju mistike človek na povsem drugačen način izražal svoj notranji svet:
Prav razlika med logiko razuma in ne-logiko mistike je bila vidna v rabi izraznih
sredstev. Ko je govorica sholastičnega teologa bila povsem odtujena življenju in ni
nagovorila preprostega človeka, se je mistična govorica hranila iz vsakdanje govorice.
Iz vsakdanje govorice in govorice Svetega pisma so svojo govorico črpali pomembni
avtorji, ki so se posluževali izrazne moči mistične govorice. Božja govorica se vedno
znova skuša učlovečiti in v tem naj bi bila moč religiozne govorice, ki je utemeljena
na izkustvu Boga. Teološka govorica s svojim znanstvenim aparatom lahko sicer
tudi zatemni razodeto resnico, vsakdanja »praktična« govorica pa lahko to resnico
človeku približa na njemu sprejemljiv način.
90 F. Krajnc-Vrečko, Človek v Božjem okolju (Znanstvena knjižnica 22), Ljubljana 2010, 86.
679
Ko smo nakazali mesto in pomen samih izrazov beseda in govorica v Svetem pismu
ter nakazali ustvarjalno moč biblične govorice, se moramo vrniti k sposobnosti
človekovega dojemanja božje in človeške govorice. Lahko bi rekli, da se Bog že od
bibličnih časov dalje prilagaja sposobnosti človekovega dojemanja božje in človeške
govorice, zato pa se mora božja govorica nenehno prilagajati človekovi, in sicer v neki
kulturi in v tistih okvirih, ki jih je človek sposoben in pripravljen sprejeti, le tako bo
lahko teološka govorica človeku približala božjo, ki je človeku vse bolj odtujena.
Že v prvih stoletjih krščanstva je bilo mogoče spoznati Boga v Jezusu Kristusu samo
prek Svetega pisma, stik z Bogom pa doseči prek molitve. Človek je vedno potreboval
neko izkustvo, da bi mogel doživljati Boga. Izkustvo pa si je lahko pridobil le prek
pripovedi o Bogu in to pripoved je našel v Svetem pismu. Biblična govorica je v vseh
časih in okoljih živa, če jo govorec postavi »ob pravem trenutku na pravo mesto«.
Odvisno od življenjske situacije je Biblija vir in norma teološke govorice. Pomen
govorice v sodobni družbi vse bolj izstopa in vse bolj se ga zaveda tudi teologija, ko
v središče svojih obravnav postavlja človeka in ob njem poudarja pomen človekovih
izraznih sredstev: »Božja beseda je namreč tudi človeška; božjo besedo moremo
razumeti v njenih globinah šele tedaj, ko odkrijemo človeško besedo v njenih zadnjih
danostih.«90
Začaran krog, v katerega je ujet človek v svojem sprejemanju »božje govorice«, se
vrti okoli odločitve med vero in razumom in v zgodovini krščanstva se je človek
nagibal zdaj k enemu, zdaj k drugemu izraznemu sredstvu, da je najprej sprejemal
in nato izražal svoj odnos do Boga. Če je v obdobju sholastike prevladoval razum,
je v obdobju mistike človek na povsem drugačen način izražal svoj notranji svet:
Prav razlika med logiko razuma in ne-logiko mistike je bila vidna v rabi izraznih
sredstev. Ko je govorica sholastičnega teologa bila povsem odtujena življenju in ni
nagovorila preprostega človeka, se je mistična govorica hranila iz vsakdanje govorice.
Iz vsakdanje govorice in govorice Svetega pisma so svojo govorico črpali pomembni
avtorji, ki so se posluževali izrazne moči mistične govorice. Božja govorica se vedno
znova skuša učlovečiti in v tem naj bi bila moč religiozne govorice, ki je utemeljena
na izkustvu Boga. Teološka govorica s svojim znanstvenim aparatom lahko sicer
tudi zatemni razodeto resnico, vsakdanja »praktična« govorica pa lahko to resnico
človeku približa na njemu sprejemljiv način.
90 F. Krajnc-Vrečko, Človek v Božjem okolju (Znanstvena knjižnica 22), Ljubljana 2010, 86.
679
