Page 684 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 684
oseba ne presega tega območja ali da se v njem utaplja in mu je v celoti podrejen,
nasprotno, presega ga, a iz njega in z njegovo pomočjo. Zato bo človek toliko bolj
osebnost, kolikor bolj se bo skozi delovanje v družbenem območju uresničeval, ga
tako so/poustvarjal in v tem izpričeval svojo osebno presežnost in vzvišenost.«95
Tako Rajhman kot Ocvirk na enak način podajata podobo o človekovem položaju v
družbi, ki se ne more uresničevati drugače kot v interkomunikaciji, in to s pomočjo
govorice. Ta »družbenost« je hkrati »občestvenost«, ko govorimo o osebi, ki svojo
edinstvenost uresničuje v sobivanju z drugimi.
Na poseben način je človekov položaj v razsežnosti govorice opredelil tudi II.
vatikanski koncil, ko je v pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu priznal
svetu, da z razvojem različnih oblik človeške kulture v zgodovini daje prispevek
k rasti in razvoju Cerkve. Cerkev se je namreč »prav od začetka svoje zgodovine
naučila izražati Kristusovo oznanilo s pomočjo pojmov in govoric raznih narodov;
vrh tega je to oznanilo skušala osvetliti z modrostjo filozofov: vse z namenom, da
bi, ob upoštevanju pravih meja, prilagodila evangelij tako umevanju vsakogar kakor
tudi zahtevam izobraženih. Takšno prilagojeno oznanjevanje razodete besede mora
ostati zakon sleherne evangelizacije. Tako se pri vsakem narodu prebuja sposobnost,
izražati na sebi lasten način Kristusovo oznanilo« (CS 44). Konstitucija še poudarja,
da naj bi zaradi različnih načinov govorjenja današnjega časa vse božje ljudstvo,
zlasti teologi ob pomoči Svetega Duha, te različne govorice poslušali, jih razločevali
in razlagali ter presojali v luči božje besede, da bi mogli razumeti in globlje dojeti
razodeto resnico.
Božja beseda v človeški interkomunikaciji
V tem kontekstu lahko razmišljamo o vlogi božje besede v človeški
interkomunikaciji. Bog se daje človeku samo v človeški govorici. V tej govorici je Bog
človekov sogovornik, po njej spozna Bog človeka in človek Boga. Ko se Bog v Svetem
pismu razodeva, se razodeva človeku, ki postaja njegov sogovornik. Bog se pogovarja
s človekom in je zanj »Bog«, in človek sprejema Boga z »Bog je rekel«, kar pomeni,
da je božje ime že delo zaveze z njim. Razodel se je v Jezusu Kristusu, ki je človek
med ljudmi. Kdor ga posluša, razume, da je krhkost njegovega pričevanja znamenje
božje razsodnosti in božje uvidevnosti do človeške narave, in prav zato spodbuja k
verovanju. Človekova beseda postaja kreativna zaradi božje besede, ki se je uresničila
v Kristusu. Bog sprejema človekov način in se mu prilagaja, zato je tudi prišlo do
učlovečenja. Ker pa človek ne sprejema Boga v zgodovinski razsežnosti njegovega
95 D. Ocvirk, Lepo tveganje, Tretji dan 29 (2000), 1, 20.
684
nasprotno, presega ga, a iz njega in z njegovo pomočjo. Zato bo človek toliko bolj
osebnost, kolikor bolj se bo skozi delovanje v družbenem območju uresničeval, ga
tako so/poustvarjal in v tem izpričeval svojo osebno presežnost in vzvišenost.«95
Tako Rajhman kot Ocvirk na enak način podajata podobo o človekovem položaju v
družbi, ki se ne more uresničevati drugače kot v interkomunikaciji, in to s pomočjo
govorice. Ta »družbenost« je hkrati »občestvenost«, ko govorimo o osebi, ki svojo
edinstvenost uresničuje v sobivanju z drugimi.
Na poseben način je človekov položaj v razsežnosti govorice opredelil tudi II.
vatikanski koncil, ko je v pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu priznal
svetu, da z razvojem različnih oblik človeške kulture v zgodovini daje prispevek
k rasti in razvoju Cerkve. Cerkev se je namreč »prav od začetka svoje zgodovine
naučila izražati Kristusovo oznanilo s pomočjo pojmov in govoric raznih narodov;
vrh tega je to oznanilo skušala osvetliti z modrostjo filozofov: vse z namenom, da
bi, ob upoštevanju pravih meja, prilagodila evangelij tako umevanju vsakogar kakor
tudi zahtevam izobraženih. Takšno prilagojeno oznanjevanje razodete besede mora
ostati zakon sleherne evangelizacije. Tako se pri vsakem narodu prebuja sposobnost,
izražati na sebi lasten način Kristusovo oznanilo« (CS 44). Konstitucija še poudarja,
da naj bi zaradi različnih načinov govorjenja današnjega časa vse božje ljudstvo,
zlasti teologi ob pomoči Svetega Duha, te različne govorice poslušali, jih razločevali
in razlagali ter presojali v luči božje besede, da bi mogli razumeti in globlje dojeti
razodeto resnico.
Božja beseda v človeški interkomunikaciji
V tem kontekstu lahko razmišljamo o vlogi božje besede v človeški
interkomunikaciji. Bog se daje človeku samo v človeški govorici. V tej govorici je Bog
človekov sogovornik, po njej spozna Bog človeka in človek Boga. Ko se Bog v Svetem
pismu razodeva, se razodeva človeku, ki postaja njegov sogovornik. Bog se pogovarja
s človekom in je zanj »Bog«, in človek sprejema Boga z »Bog je rekel«, kar pomeni,
da je božje ime že delo zaveze z njim. Razodel se je v Jezusu Kristusu, ki je človek
med ljudmi. Kdor ga posluša, razume, da je krhkost njegovega pričevanja znamenje
božje razsodnosti in božje uvidevnosti do človeške narave, in prav zato spodbuja k
verovanju. Človekova beseda postaja kreativna zaradi božje besede, ki se je uresničila
v Kristusu. Bog sprejema človekov način in se mu prilagaja, zato je tudi prišlo do
učlovečenja. Ker pa človek ne sprejema Boga v zgodovinski razsežnosti njegovega
95 D. Ocvirk, Lepo tveganje, Tretji dan 29 (2000), 1, 20.
684
