Page 681 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 681
odek križa in vstajenja, hkrati pa ne moremo opisati, temveč le dialektično
doumeti, kaj za posameznika pomenita križ in vstajenje. Ker smo se pri »Jezusovi
stvari« naučili njegove govorice, ki seže preko smrti, in se s smrtjo ne konča, smo
na meji nečesa, kjer zmoremo tudi o človeku drugače govoriti. Govorica o križu in
govorica o človeku je izražena v dvojnem odnosu. Gre za resničen odnos do sveta,
v katerem je govorica nastala, in v drugotnem pomenu za objekt religije, ki pa
prevladuje nad besednim pomenom. Posredni pomen je v tem primeru globlji od
dejanskega.
Neizrazni (neopisni) del govorice omogoča, da na njem človek zida svoj svet in odnos
do Boga postaja v tej govorici povsem drugačen kakor v izraznem (opisnem) delu, ki
je v razsežnosti vere zgolj religiozna informacija. V tem kontekstu moremo govoriti
o neizraznem delu biblične govorice, ko biblična govorica prehaja v liturgično.
Svetopisemski tekst se, na primer, mora posodobiti, da bi zaživel pred sodobnim
vernikom in mu dal tisto, kar je bil za človeka v bibličnem času, obenem pa mora
ohraniti patino svojega časa. To je veljalo za Trubarjev prevod in velja še danes. Zato
svetopisemskega prevoda ni treba preliti v človeško govorico, tako da postane naša
last, da od njene patine izgine vse, kar kaže na njeno globoko starost. To bi ne bila
več Biblija, temveč knjiga za duhovno branje. Zato je tudi v prevodu treba upoštevati
duha, ki ga je svetopisemski pisatelj položil v besede svojega teksta. V živi teološki
govorici pa je treba upoštevati širše dejavnike, med drugim odnos govorečega do
sogovornika. Če ne spremeniš svojega odnosa do sogovornika, če ga ne poslušaš
z ljubeznijo, z osebno prizadetostjo, ne moreš upati, da ga bo spremenil tisti, ki
te posluša in mu želiš prenesti sporočilo. V tej zahtevi je človek kot oseba nosilec
dialoškosti, s čemer je pogojen v svojem odnosu do Boga in do so-človeka.
Govorica kot orodje komunikacije
Govorica nam pojasnjuje položaj človeka znotraj govora in jezika, predvsem pa
pomeni orodje komunikacije. Človek je postavljen v družbeno in kulturno okolje, ki
ga pogojuje kot subjekt tega okolja. »Kakor se tesno vpleta govorica v svoje kulturno
okolje in iz njega živi, tako moremo spet reči, da se razodeva napredek v neki družbi
le v neprestanem boju z govorico, ki utesnjuje, čeprav tudi pogojuje vsakokratno
trenutno stanje neke kulture, neke skupine, ki se preko nje (govorice) med seboj
sporazumeva. Glede na to, da govorica živi skupaj s človekom, je njegov izraz,
njegova podoba. Po njej se človek razodeva v svojih najintimnejših, tudi nezavednih
globinah. Prav zato pa moremo govoriti o filozofiji govora (jezika), brez nje skoraj
da ne obstaja znanost o jeziku, hkrati pa brez vedenja o filozofiji človekove govorice
681
doumeti, kaj za posameznika pomenita križ in vstajenje. Ker smo se pri »Jezusovi
stvari« naučili njegove govorice, ki seže preko smrti, in se s smrtjo ne konča, smo
na meji nečesa, kjer zmoremo tudi o človeku drugače govoriti. Govorica o križu in
govorica o človeku je izražena v dvojnem odnosu. Gre za resničen odnos do sveta,
v katerem je govorica nastala, in v drugotnem pomenu za objekt religije, ki pa
prevladuje nad besednim pomenom. Posredni pomen je v tem primeru globlji od
dejanskega.
Neizrazni (neopisni) del govorice omogoča, da na njem človek zida svoj svet in odnos
do Boga postaja v tej govorici povsem drugačen kakor v izraznem (opisnem) delu, ki
je v razsežnosti vere zgolj religiozna informacija. V tem kontekstu moremo govoriti
o neizraznem delu biblične govorice, ko biblična govorica prehaja v liturgično.
Svetopisemski tekst se, na primer, mora posodobiti, da bi zaživel pred sodobnim
vernikom in mu dal tisto, kar je bil za človeka v bibličnem času, obenem pa mora
ohraniti patino svojega časa. To je veljalo za Trubarjev prevod in velja še danes. Zato
svetopisemskega prevoda ni treba preliti v človeško govorico, tako da postane naša
last, da od njene patine izgine vse, kar kaže na njeno globoko starost. To bi ne bila
več Biblija, temveč knjiga za duhovno branje. Zato je tudi v prevodu treba upoštevati
duha, ki ga je svetopisemski pisatelj položil v besede svojega teksta. V živi teološki
govorici pa je treba upoštevati širše dejavnike, med drugim odnos govorečega do
sogovornika. Če ne spremeniš svojega odnosa do sogovornika, če ga ne poslušaš
z ljubeznijo, z osebno prizadetostjo, ne moreš upati, da ga bo spremenil tisti, ki
te posluša in mu želiš prenesti sporočilo. V tej zahtevi je človek kot oseba nosilec
dialoškosti, s čemer je pogojen v svojem odnosu do Boga in do so-človeka.
Govorica kot orodje komunikacije
Govorica nam pojasnjuje položaj človeka znotraj govora in jezika, predvsem pa
pomeni orodje komunikacije. Človek je postavljen v družbeno in kulturno okolje, ki
ga pogojuje kot subjekt tega okolja. »Kakor se tesno vpleta govorica v svoje kulturno
okolje in iz njega živi, tako moremo spet reči, da se razodeva napredek v neki družbi
le v neprestanem boju z govorico, ki utesnjuje, čeprav tudi pogojuje vsakokratno
trenutno stanje neke kulture, neke skupine, ki se preko nje (govorice) med seboj
sporazumeva. Glede na to, da govorica živi skupaj s človekom, je njegov izraz,
njegova podoba. Po njej se človek razodeva v svojih najintimnejših, tudi nezavednih
globinah. Prav zato pa moremo govoriti o filozofiji govora (jezika), brez nje skoraj
da ne obstaja znanost o jeziku, hkrati pa brez vedenja o filozofiji človekove govorice
681
