Page 680 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 680
azno in neizrazno v religiozni govorici
V religiozni govorici človek marsičesa ne more izraziti na enak način kot v profani
govorici, zato ločimo razliko med izraznim in neizraznim delom religiozne govorice
ter njene strukture. Z vnaprej oblikovanimi miselnimi zvezami človek razlaga verske
resnice in podaja dogmatični nauk – pri tem uporablja znanstveni jezik (lahko bi
dejali teološko govorico v ožjem smislu). Z njim pojasnjuje objektivne stavke, ki so
posredno ali neposredno v odnosu do Boga in izražajo to, česar ni mogoče izraziti
v vsakdanji govorici, na primer: »Bog je ustvaril svet. Jezus je vstal.« Človek prek
teh stavkov sprejema objektivno resničnost, njihova vsebina pa ga zavezuje, da jim
verjame in da to objektivno resničnost brezpogojno sprejema.
V neizraznem delu religiozne govorice se srečujemo s pojavom, ko se neizrazno
ne more kazati v besedni govorici. Poslušalec je lahko pod vplivom govorca, ki ga
nagovori, da bi sprejel določen način življenja, povezan z Bogom. Če naj bo govorec
prepričljiv, mora znati uporabiti vsa sredstva govorice, ki bodo poslušalca privedla
do popolnega sprejemanja drugačnega načina življenja. Da bi poslušalec prišel do
osebnega odnosa z Bogom, mu mora govorec približati življenjske situacije, v katerih
pride do izraza dej čudenja, strahu, hvaležnosti, veselja. Z vsemi temi izraznimi
sredstvi religiozna govorica odpre božji svet v različnih modelih.
O različnih modelih religiozne govorice govori A. Stres, ko ugotavlja, da gre pri vseh
modelih v prvi vrsti za približanje objekta religije človeku, pri čemer se ta v izraznem
(opisnem) delu sprašuje, kaj je resnično in kaj napačno, v neizraznem (neopisnem)
delu religiozne govorice pa se vpraša, ali je uspel ali ni uspel. V tem odnosu ne gre
samo za relacijo človek – Bog, temveč tudi za medosebnostno relacijo. Človek ni
torej samo odprt neskončnosti, ampak je ta odprtost zaznamovana z medosebnostjo.
Potek odnosa do sveta, ki se navidezno dogaja samo na opisovalni (delokucijski)
ravni jezika, je nepojmljiv zunaj okvira nagovora (alokucije), kjer je vključen kot
koreferenca. Drugi, ki se sooča z menoj, ni vključen v celoto izražene biti. Pojavlja se
za celotnim združenjem biti, kot tisti, kateremu izražam, kar izražam.91
Ob izrazni in neizrazni podobi religiozne govorice je življenjsko pomembnejša plat
besede dostikrat zakrita in odkriti jo more le tisti, ki se poda na ozko pot iskanja
Boga. V tem iskanju se človeku šele razkrijejo resnični pomeni in resnične vsebine
posameznega stavka ali besede. V religiozni govorici gre za govorni odnos do objekta
religije, ki se izraža v govornih slikah in simbolih. Osrednji govorni simbol pa je
v krščanstvu podoba križa in vstajenja. Ta simbol omogoča, da moremo opisati
91 A. Stres, Človek in njegov Bog: filozofska teologija, Celje 1994, 279.
680
V religiozni govorici človek marsičesa ne more izraziti na enak način kot v profani
govorici, zato ločimo razliko med izraznim in neizraznim delom religiozne govorice
ter njene strukture. Z vnaprej oblikovanimi miselnimi zvezami človek razlaga verske
resnice in podaja dogmatični nauk – pri tem uporablja znanstveni jezik (lahko bi
dejali teološko govorico v ožjem smislu). Z njim pojasnjuje objektivne stavke, ki so
posredno ali neposredno v odnosu do Boga in izražajo to, česar ni mogoče izraziti
v vsakdanji govorici, na primer: »Bog je ustvaril svet. Jezus je vstal.« Človek prek
teh stavkov sprejema objektivno resničnost, njihova vsebina pa ga zavezuje, da jim
verjame in da to objektivno resničnost brezpogojno sprejema.
V neizraznem delu religiozne govorice se srečujemo s pojavom, ko se neizrazno
ne more kazati v besedni govorici. Poslušalec je lahko pod vplivom govorca, ki ga
nagovori, da bi sprejel določen način življenja, povezan z Bogom. Če naj bo govorec
prepričljiv, mora znati uporabiti vsa sredstva govorice, ki bodo poslušalca privedla
do popolnega sprejemanja drugačnega načina življenja. Da bi poslušalec prišel do
osebnega odnosa z Bogom, mu mora govorec približati življenjske situacije, v katerih
pride do izraza dej čudenja, strahu, hvaležnosti, veselja. Z vsemi temi izraznimi
sredstvi religiozna govorica odpre božji svet v različnih modelih.
O različnih modelih religiozne govorice govori A. Stres, ko ugotavlja, da gre pri vseh
modelih v prvi vrsti za približanje objekta religije človeku, pri čemer se ta v izraznem
(opisnem) delu sprašuje, kaj je resnično in kaj napačno, v neizraznem (neopisnem)
delu religiozne govorice pa se vpraša, ali je uspel ali ni uspel. V tem odnosu ne gre
samo za relacijo človek – Bog, temveč tudi za medosebnostno relacijo. Človek ni
torej samo odprt neskončnosti, ampak je ta odprtost zaznamovana z medosebnostjo.
Potek odnosa do sveta, ki se navidezno dogaja samo na opisovalni (delokucijski)
ravni jezika, je nepojmljiv zunaj okvira nagovora (alokucije), kjer je vključen kot
koreferenca. Drugi, ki se sooča z menoj, ni vključen v celoto izražene biti. Pojavlja se
za celotnim združenjem biti, kot tisti, kateremu izražam, kar izražam.91
Ob izrazni in neizrazni podobi religiozne govorice je življenjsko pomembnejša plat
besede dostikrat zakrita in odkriti jo more le tisti, ki se poda na ozko pot iskanja
Boga. V tem iskanju se človeku šele razkrijejo resnični pomeni in resnične vsebine
posameznega stavka ali besede. V religiozni govorici gre za govorni odnos do objekta
religije, ki se izraža v govornih slikah in simbolih. Osrednji govorni simbol pa je
v krščanstvu podoba križa in vstajenja. Ta simbol omogoča, da moremo opisati
91 A. Stres, Človek in njegov Bog: filozofska teologija, Celje 1994, 279.
680
