Page 687 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 687
dovina slovenske teološke govorice sega v čas prvega znanega zapisa v
slovenskem jeziku, kar predstavljajo Brižinski spomeniki. Pri Brižinskih spomenikih
bi morali le s pridržkom govoriti o teološki govorici. Bolj primerno bi bilo po
Rajhmanu imenovati govorico Brižinskih spomenikov religiozno sui generis, pač v
pomenu vzvišene vsakdanje verske govorice. Prevajalec Brižinskih spomenikov naj
bi bil tujec, vsaj kolikor je to do danes znano, zato je rabil vsakdanjo govorico ob že
ustaljenih religioznih izrazih, ki so kot izposojenke živeli v obredni in katehetski
rabi.97 Strogo teoloških izrazov ljudska vernost ni poznala in jih tudi ni potrebovala.
Od Brižinskih spomenikov do Trubarja je tako imenovano vmesno obdobje, ki
ga v manjših presledkih v visokem srednjem veku poživljajo posamezni obrazci z
versko vsebino za ljudsko rabo. Celotna druga dejavnost v okviru Cerkve se je v tem
obdobju, bolj kot drugje po Evropi, zadovoljila z latinščino in nemščino. Duhovščina
je bila vzgojena v latinskem duhu, krščanstvo je v Evropo prineslo jezik in z njim
kulturo civiliziranega sveta Grkov in Rimljanov, hkrati pa je religiozno pojmovanje
Stare in Nove zaveze prineslo judovsko miselnost. Kolikor so bili kleriki tujci, ki niso
poznali domačega govora, je bilo zanje toliko težje oznanjati evangelij. V slovenskih
deželah je bilo ljudstvo pretežno kmečko in za nekatere pojme, kot na primer
kraljestvo, usmiljenje, milost ni imelo svojih izrazov. Slovenski kristjan si je kraljestvo
prevedel z besedo bogastvo in tako molil Očenaš dolga stoletja vse do Trubarja. V
tem je šlo za neevangelijski duh, saj sta izraza kraljestvo in bogastvo daleč narazen.
Tudi latinščina slovenskih klerikov oz. klerikov v slovenskih deželah je bila prirejena.
Ta zavest naj bi bila prisotna še v Trubarjevem času, saj bi ta sicer ne vzdihoval k
Bogu, da bi uslišal njegovo željo o tiskani slovenski besedi in prevodu Svetega pisma.
Slovenski jezik se je, porodil »v črki« iz Cirilove in Metodove ideje po oznanilu
božje besede v slovanskem jeziku. Kot smo že omenili, sta oznanilo evangelija v
maternem jeziku med slovanske narode prva prenesla Ciril in Metod. Tako se je med
97 O teologiji v Brižinskih spomenikih so v našem prostoru pisali: F. Ušeničnik, Slovenska očitna izpoved
v liturgiji, Bogoslovni vestnik 6 (1926), 265–301; I. Grafenauer, Kdaj so začeli v liturgiji moliti očitno
izpoved v narodnem jeziku, Bogoslovni vestnik 16 (1936), 81–98; F. Grivec, Frisingensia VII, Slavistič-
na revija 8 (1955), 175–81; M. Smolik, več razprav, v glavnem liturgične, najpomembnejša: Vsebinski
opis, v: Brižinski spomeniki, Znanstveno-kritična izdaja, Ljubljana 1993; A. Mlinar, Brižinski spome-
niki v kontekstu srednjeevropskega krščanstva v zgodnjem srednjem veku s posebnim poudarkom na
zgodovinskem razvoju zakramenta sprave, v: Zbornik Brižinski spomeniki, Ljubljana 1986, 103–115;
V. Grmič, Teološka antropologija v Brižinskih spomenikih, v: Obdobje srednjega veka v slovenskem
jeziku, književnosti in literaturi, Ljubljana 1988, 115–119; J. Rajhman, Brižinski spomeniki v luči irske
duhovnosti, Znamenje 3 (1978), 3, 213–223; J. Rajhman, Brižinski spomeniki. Duhovna podoba, v:
DiS 1995, 167–181.
687
slovenskem jeziku, kar predstavljajo Brižinski spomeniki. Pri Brižinskih spomenikih
bi morali le s pridržkom govoriti o teološki govorici. Bolj primerno bi bilo po
Rajhmanu imenovati govorico Brižinskih spomenikov religiozno sui generis, pač v
pomenu vzvišene vsakdanje verske govorice. Prevajalec Brižinskih spomenikov naj
bi bil tujec, vsaj kolikor je to do danes znano, zato je rabil vsakdanjo govorico ob že
ustaljenih religioznih izrazih, ki so kot izposojenke živeli v obredni in katehetski
rabi.97 Strogo teoloških izrazov ljudska vernost ni poznala in jih tudi ni potrebovala.
Od Brižinskih spomenikov do Trubarja je tako imenovano vmesno obdobje, ki
ga v manjših presledkih v visokem srednjem veku poživljajo posamezni obrazci z
versko vsebino za ljudsko rabo. Celotna druga dejavnost v okviru Cerkve se je v tem
obdobju, bolj kot drugje po Evropi, zadovoljila z latinščino in nemščino. Duhovščina
je bila vzgojena v latinskem duhu, krščanstvo je v Evropo prineslo jezik in z njim
kulturo civiliziranega sveta Grkov in Rimljanov, hkrati pa je religiozno pojmovanje
Stare in Nove zaveze prineslo judovsko miselnost. Kolikor so bili kleriki tujci, ki niso
poznali domačega govora, je bilo zanje toliko težje oznanjati evangelij. V slovenskih
deželah je bilo ljudstvo pretežno kmečko in za nekatere pojme, kot na primer
kraljestvo, usmiljenje, milost ni imelo svojih izrazov. Slovenski kristjan si je kraljestvo
prevedel z besedo bogastvo in tako molil Očenaš dolga stoletja vse do Trubarja. V
tem je šlo za neevangelijski duh, saj sta izraza kraljestvo in bogastvo daleč narazen.
Tudi latinščina slovenskih klerikov oz. klerikov v slovenskih deželah je bila prirejena.
Ta zavest naj bi bila prisotna še v Trubarjevem času, saj bi ta sicer ne vzdihoval k
Bogu, da bi uslišal njegovo željo o tiskani slovenski besedi in prevodu Svetega pisma.
Slovenski jezik se je, porodil »v črki« iz Cirilove in Metodove ideje po oznanilu
božje besede v slovanskem jeziku. Kot smo že omenili, sta oznanilo evangelija v
maternem jeziku med slovanske narode prva prenesla Ciril in Metod. Tako se je med
97 O teologiji v Brižinskih spomenikih so v našem prostoru pisali: F. Ušeničnik, Slovenska očitna izpoved
v liturgiji, Bogoslovni vestnik 6 (1926), 265–301; I. Grafenauer, Kdaj so začeli v liturgiji moliti očitno
izpoved v narodnem jeziku, Bogoslovni vestnik 16 (1936), 81–98; F. Grivec, Frisingensia VII, Slavistič-
na revija 8 (1955), 175–81; M. Smolik, več razprav, v glavnem liturgične, najpomembnejša: Vsebinski
opis, v: Brižinski spomeniki, Znanstveno-kritična izdaja, Ljubljana 1993; A. Mlinar, Brižinski spome-
niki v kontekstu srednjeevropskega krščanstva v zgodnjem srednjem veku s posebnim poudarkom na
zgodovinskem razvoju zakramenta sprave, v: Zbornik Brižinski spomeniki, Ljubljana 1986, 103–115;
V. Grmič, Teološka antropologija v Brižinskih spomenikih, v: Obdobje srednjega veka v slovenskem
jeziku, književnosti in literaturi, Ljubljana 1988, 115–119; J. Rajhman, Brižinski spomeniki v luči irske
duhovnosti, Znamenje 3 (1978), 3, 213–223; J. Rajhman, Brižinski spomeniki. Duhovna podoba, v:
DiS 1995, 167–181.
687
