Page 685 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 685
odetja, temveč v sedanjosti, bi se morala božja govorica neprestano prilagajati
človekovi v neki kulturi in v danih okvirih. Kakor človek sprejema božjo govorico,
tako Bog sprejema človekov način govorice in dialoga, kar človeka osvobaja. Božja
beseda ima na ta način neverjetno moč, ker je hkrati človeška in božja.
Zgodovinski oris slovenske teološke govorice
Poslušanje in sprejemanje razodete božje besede je mogoče le v teološki govorici, zato
si poglejmo zgodovinski razvoju in pomenu slovenske teološke govorice. Človek kot
zgodovinsko bitje in bitje komunikacije je v svojem razvoju pogojen tudi z razvojem
svoje govorice, ki pomeni najprej in predvsem razvoj posameznih jezikov; v različnih
kulturnih okoljih se razvija njegovo različno simbolno izražanje; v območju neke
dejavnosti ali udejstvovanja pa se skozi zgodovino razvija določena terminologija,
ki je skupna in značilna za konkretno družbeno, kulturno in religiozno okolje. Da
bi človek v nekem okolju lahko ustrezno deloval, se je skozi zgodovino zavedno
ali nezavedno posluževal določene govorice, ki jo je s svojim znanjem, potrebami
in izkušnjami najprej uporabljal, se ob njej razvijal, bogatil, hkrati pa razvijal in
bogatil tudi govorico samo. Ta vzajemna pogojenost je nujna na vseh področjih
razvoja jezika, govorice, govora,96 gotovo pa brez tega razvoja tudi ne bi bilo človeka
takšnega, kakršen se danes zaveda sebe in svoje družbene ter kulturne pogojenosti.
Tako moremo govoriti o razvoju posameznih zvrsti govorice skozi zgodovino in
sem sodi tudi zgodovina teološke govorice – v našem primeru se ta pojem zoži
96 Po lingvistu – strukturalistu F. de Saussuru moramo razlikovati med tremi osnovnimi pojmi: langue,
parole in langage, kar slovenski jezikoslovci prevajajo z: langue = jezik, parole = govor in langage =
govorica. Poleg teh treh pojmov v slovenščini pride do težave, kadar govorimo o diskurzu. Lingvist
Benveniste diskurz definira kot »dejavno, delujočo govorico« (E. Benveniste, n. d., 281), kar pa
slovenščina spontano poimenuje z govor. S terminom govor pa prevajamo de Saussurjev izraz parole,
tako da ne preostane drugega, kot da tudi v slovenščini uporabljamo tuj izraz diskurz, kadar želimo
govoriti o dejavni, delujoči govorici. Če se ustavimo pri osnovnih treh izrazih, govorimo o: jeziku
kot o tistem, kar je družbeno, neodvisno od posameznika; govor je individualna in torej vsakokrat
drugačna realizacija sheme jezika; govorica pa vsebuje oboje, torej: jezik je družbeni, govor pa indivi-
dualni del govorice. Po F. de Saussuru je jezik nujen, da je govor mogoče razumeti, na drugi strani pa
je govor nujen, da se jezik sploh lahko vzpostavi. Zgodovinsko gledano je govor vedno pred jezikom,
materinščine se naučimo ob poslušanju drugih, govor poganja razvoj jezika, vtisi, ki jih uporabljamo
ob poslušanju drugih, nam spreminjajo jezikovne navade. »Jezik in govor sta torej drug od drugega
odvisna; jezik je hkrati orodje in proizvod govora.« F. de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja,
Ljubljana 1997, 30) Govorica nam pojasnjuje položaj človeka znotraj obeh navedenih pojmov, pred-
vsem pa pomeni »orodje komunikacije«. V funkcijo orodja se govorica postavlja vedno, kadar lahko
z njo nekaj prenesemo kot sporočilo, ukaz, željo in pri sogovorniku izzove ustrezno obnašanje. Torej
ima funkcijo posrednika v komunikaciji, le-ta pa poteka med sporočevalcem in sprejemnikom.
685
človekovi v neki kulturi in v danih okvirih. Kakor človek sprejema božjo govorico,
tako Bog sprejema človekov način govorice in dialoga, kar človeka osvobaja. Božja
beseda ima na ta način neverjetno moč, ker je hkrati človeška in božja.
Zgodovinski oris slovenske teološke govorice
Poslušanje in sprejemanje razodete božje besede je mogoče le v teološki govorici, zato
si poglejmo zgodovinski razvoju in pomenu slovenske teološke govorice. Človek kot
zgodovinsko bitje in bitje komunikacije je v svojem razvoju pogojen tudi z razvojem
svoje govorice, ki pomeni najprej in predvsem razvoj posameznih jezikov; v različnih
kulturnih okoljih se razvija njegovo različno simbolno izražanje; v območju neke
dejavnosti ali udejstvovanja pa se skozi zgodovino razvija določena terminologija,
ki je skupna in značilna za konkretno družbeno, kulturno in religiozno okolje. Da
bi človek v nekem okolju lahko ustrezno deloval, se je skozi zgodovino zavedno
ali nezavedno posluževal določene govorice, ki jo je s svojim znanjem, potrebami
in izkušnjami najprej uporabljal, se ob njej razvijal, bogatil, hkrati pa razvijal in
bogatil tudi govorico samo. Ta vzajemna pogojenost je nujna na vseh področjih
razvoja jezika, govorice, govora,96 gotovo pa brez tega razvoja tudi ne bi bilo človeka
takšnega, kakršen se danes zaveda sebe in svoje družbene ter kulturne pogojenosti.
Tako moremo govoriti o razvoju posameznih zvrsti govorice skozi zgodovino in
sem sodi tudi zgodovina teološke govorice – v našem primeru se ta pojem zoži
96 Po lingvistu – strukturalistu F. de Saussuru moramo razlikovati med tremi osnovnimi pojmi: langue,
parole in langage, kar slovenski jezikoslovci prevajajo z: langue = jezik, parole = govor in langage =
govorica. Poleg teh treh pojmov v slovenščini pride do težave, kadar govorimo o diskurzu. Lingvist
Benveniste diskurz definira kot »dejavno, delujočo govorico« (E. Benveniste, n. d., 281), kar pa
slovenščina spontano poimenuje z govor. S terminom govor pa prevajamo de Saussurjev izraz parole,
tako da ne preostane drugega, kot da tudi v slovenščini uporabljamo tuj izraz diskurz, kadar želimo
govoriti o dejavni, delujoči govorici. Če se ustavimo pri osnovnih treh izrazih, govorimo o: jeziku
kot o tistem, kar je družbeno, neodvisno od posameznika; govor je individualna in torej vsakokrat
drugačna realizacija sheme jezika; govorica pa vsebuje oboje, torej: jezik je družbeni, govor pa indivi-
dualni del govorice. Po F. de Saussuru je jezik nujen, da je govor mogoče razumeti, na drugi strani pa
je govor nujen, da se jezik sploh lahko vzpostavi. Zgodovinsko gledano je govor vedno pred jezikom,
materinščine se naučimo ob poslušanju drugih, govor poganja razvoj jezika, vtisi, ki jih uporabljamo
ob poslušanju drugih, nam spreminjajo jezikovne navade. »Jezik in govor sta torej drug od drugega
odvisna; jezik je hkrati orodje in proizvod govora.« F. de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja,
Ljubljana 1997, 30) Govorica nam pojasnjuje položaj človeka znotraj obeh navedenih pojmov, pred-
vsem pa pomeni »orodje komunikacije«. V funkcijo orodja se govorica postavlja vedno, kadar lahko
z njo nekaj prenesemo kot sporočilo, ukaz, željo in pri sogovorniku izzove ustrezno obnašanje. Torej
ima funkcijo posrednika v komunikaciji, le-ta pa poteka med sporočevalcem in sprejemnikom.
685
