Page 686 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 686
slovensko govorno področje, torej na slovensko teološko govorico. Kot smo že
ugotovili, govorica ni samo jezik kot družbeni pojav ali govor kot pojav posameznika,
tudi ni le strokovna terminologija, temveč je nekaj širšega, je sredstvo komunikacije.
Ko govorimo o slovenski teološki govorici, bomo združili slovenski jezik kot
družbeni pojav, s katerim človek kot oseba, in to pripadnik konkretnega naroda,
komunicira v območju religioznega. S svojo komunikacijo s pomočjo maternega
jezika na nov način vstopa v miselni svet religioznega, kar mu omogoča novo
razumevanje odnosa do svojega Stvarnika, hkrati pa v njem utrjuje zavest pripadnosti
določeni jezikovni skupini, ki prerašča v narod. Zavedanje pripadnosti narodu
je za človeka bistvenega pomena, saj narodnost pomeni posamezniku identiteto,
prepoznavnost, da ni kdorkoli, ampak da je nekdo. Zaradi tega ni nepomembno,
kako se je nek narod oblikoval skozi svojo zgodovino, pri tem mislimo na oblikovanje
slovenske nacionalne identitete, ki je v tesni zvezi z razvojem slovenskega jezika. S
tem pa smo znova dospeli do Trubarja kot začetnika slovenske teološke govorice.
Rajhman je z raziskovanjem izvirnih tekstov osvetlil zgodovinsko ozadje in razvoj
slovenske teološke govorice. Prvi je jasno zapisal, da začetek le-te sega v Trubarjev
svet, in sicer v njegovo »katoliško obdobje«. To je obdobje Trubarjevega delovanja
znotraj katoliške Cerkve, ko je kot pridigar prepotoval velik del takratnega
slovenskega ozemlja in spoznal slovenske govore, kakršne so govorili preprosti ljudje.
Kasneje je v izgnanstvu utrjeval zavest o nujnosti poznavanja maternega jezika,
zato se je odločil za pisano besedo in Slovencem dal prvo knjigo. Kot protestant je
nadaljeval svoj verski in hkrati z njim jezikovni program. Tako smo Slovenci dobili
knjižni jezik in z njim teološko govorico, ki pa hkrati predstavlja jezik, (Trubarjev)
govor in teološko terminologijo.
Stoletna napetost med katoliško in protestantsko Cerkvijo na Slovenskem je
preprečevala objektiven pristop k obravnavi tega vprašanja tudi s katoliškega stališča.
Protestantska teologija daje »besedi« izreden pomen. Že eden od protestantskih
imperativov (sola scriptura), ki govori o »samo Sveto pismo«, nakazuje izjemno
izpostavitev besede, in to po Svetem pismu. Luthru predstavlja človeška govorica
sredstvo, s katerim se mu Bog razodeva, in humanistično vračanje k pisnim virom vidi
kot čisto božje razodetje, ki človeku približa nepotvorjeno božjo besedo. Jezik je za
Luthra zgolj človeško sredstvo, v katerem se uteleša duh in človek po njem spoznava
božji nauk. Raziskovanje protestantske teologije 16. stoletja in objektiven pristop do
Luthrovega nauka ter raziskovanja teološke govorice nam omogoča razumevanje
začetkov slovenske teološke govorice, ki sega vse do Brižinskih spomenikov.
686
ugotovili, govorica ni samo jezik kot družbeni pojav ali govor kot pojav posameznika,
tudi ni le strokovna terminologija, temveč je nekaj širšega, je sredstvo komunikacije.
Ko govorimo o slovenski teološki govorici, bomo združili slovenski jezik kot
družbeni pojav, s katerim človek kot oseba, in to pripadnik konkretnega naroda,
komunicira v območju religioznega. S svojo komunikacijo s pomočjo maternega
jezika na nov način vstopa v miselni svet religioznega, kar mu omogoča novo
razumevanje odnosa do svojega Stvarnika, hkrati pa v njem utrjuje zavest pripadnosti
določeni jezikovni skupini, ki prerašča v narod. Zavedanje pripadnosti narodu
je za človeka bistvenega pomena, saj narodnost pomeni posamezniku identiteto,
prepoznavnost, da ni kdorkoli, ampak da je nekdo. Zaradi tega ni nepomembno,
kako se je nek narod oblikoval skozi svojo zgodovino, pri tem mislimo na oblikovanje
slovenske nacionalne identitete, ki je v tesni zvezi z razvojem slovenskega jezika. S
tem pa smo znova dospeli do Trubarja kot začetnika slovenske teološke govorice.
Rajhman je z raziskovanjem izvirnih tekstov osvetlil zgodovinsko ozadje in razvoj
slovenske teološke govorice. Prvi je jasno zapisal, da začetek le-te sega v Trubarjev
svet, in sicer v njegovo »katoliško obdobje«. To je obdobje Trubarjevega delovanja
znotraj katoliške Cerkve, ko je kot pridigar prepotoval velik del takratnega
slovenskega ozemlja in spoznal slovenske govore, kakršne so govorili preprosti ljudje.
Kasneje je v izgnanstvu utrjeval zavest o nujnosti poznavanja maternega jezika,
zato se je odločil za pisano besedo in Slovencem dal prvo knjigo. Kot protestant je
nadaljeval svoj verski in hkrati z njim jezikovni program. Tako smo Slovenci dobili
knjižni jezik in z njim teološko govorico, ki pa hkrati predstavlja jezik, (Trubarjev)
govor in teološko terminologijo.
Stoletna napetost med katoliško in protestantsko Cerkvijo na Slovenskem je
preprečevala objektiven pristop k obravnavi tega vprašanja tudi s katoliškega stališča.
Protestantska teologija daje »besedi« izreden pomen. Že eden od protestantskih
imperativov (sola scriptura), ki govori o »samo Sveto pismo«, nakazuje izjemno
izpostavitev besede, in to po Svetem pismu. Luthru predstavlja človeška govorica
sredstvo, s katerim se mu Bog razodeva, in humanistično vračanje k pisnim virom vidi
kot čisto božje razodetje, ki človeku približa nepotvorjeno božjo besedo. Jezik je za
Luthra zgolj človeško sredstvo, v katerem se uteleša duh in človek po njem spoznava
božji nauk. Raziskovanje protestantske teologije 16. stoletja in objektiven pristop do
Luthrovega nauka ter raziskovanja teološke govorice nam omogoča razumevanje
začetkov slovenske teološke govorice, ki sega vse do Brižinskih spomenikov.
686
